3. 12. 2009 | Mladina 48 | Hrvaška
Črnci so drugi
Hrvaška resničnost popolnoma zanika obstoj dejstva, da so tudi Hrvati zagrešili strašne vojne zločine ali o njih molčali in jih tako prikrivali
Branimir Glavaš s svojimi v Osijeku leta 1991
V nedavnem intervjuju za Hrvaško televizijo je srbski režiser Emir Kusturica dejal, da ga vojni zločinec Radovan Karadžić niti slučajno ne fascinira zaradi zločinov, ki jih je zagrešil, saj on, Kusturica, tem zgodbam tako ali tako ne verjame, ampak bi posnel film o tem, kako premeteno je Karadžić izigraval preganjalce, film o dvojnem življenju tega zločinca ...
OK, od Kusturice, katerega stanje zavesti kaže precej odvratno navdušenje nad srbskimi zločinci, nikakor ni mogoče pričakovati kakovostnega filma, v katerem bi resno obdelal temo vojnih zločinov. Ta tema tudi sicer ni nekaj, s čimer bi se re-žiserji iz Srbije in Hrvaške z veseljem ukvarjali, zato je toliko zanimiveje, kadar iz Hrvaške, kjer večina prebivalstva še danes noče verjeti, da so tudi »naši fantje« zagrešili hude vojne zločine, pride film, ki vsaj v drugem planu trdi ravno nasprotno od te nevarno relativistične teze.
Gre za film Črnci režiserjev Zvonimirja Jurića in Gorana Devića, ki je poleg številnih mednarodnih nagrad pred kratkim dobil tudi vodomca, glavno nagrado Ljubljanskega filmskega festivala.
Poleg teme vojne po mnenju ljubljanske žirije film obravnava tudi temo »sovražnika, ki živi v vsakem človeku«, torej občutljivo temo so-očanja s krivdo za zločin, ki muči glavne junake, sicer pripadnike voda, imenovanega Črnci, elitne vojaške enote. Tuje občinstvo bo v filmu videlo le vojni zločin, pri katerem sodelujejo pripadniki ene od številnih barbarskih vojsk z območja nekdanje Jugoslavije, domače pa bo vendarle kot osrednji kraj zločina prepoznalo neko garažo, morda prav tisto, v kateri so davnega leta 1991 v Osijeku »črnci« v uniformah hrvaške vojske mučili in pobijali meščane srbske narodnosti.
Sporočilo filma bi moralo biti to, da se zločin ne izplača, če ne zaradi drugega, zaradi teže in mučnosti občutka krivde, s katerim imajo pozneje opraviti tisti, ki so pri zločinu sodelovali. V hrvaških razmerah pa je, se bojim, pomembna tema so-očanja s storjenim zločinom, kakor koli že dobro obdelana, še danes lahko učinkovita le v umetnosti, torej v tistem imaginarnem, neobveznem delu vsakdanjega življenja. Hrvaška resničnost namreč popolnoma zanika obstoj - razen v komaj zaznavnih obrisih - tega splošnega in odkritega priznanja dejstva, da so tudi Hrvati zagrešili strašne vojne zločine ali o njih molčali in jih tako prikrivali.
Mar ne dokazuje med drugim tega tudi to, da je pravi lastnik garaže s filmskega platna, lik, odgovoren za vse strahote, ki so se med vojno dogajale v Osijeku, Branimir Glavaš, čeprav na Hrvaškem obsojen na deset let zapora zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti, še dandanes svoboden? Še več, gre za vojnega zločinca, ki so mu prav organi hrvaške države omogočili, da je tik pred izrekom sodbe pobegnil v sosednjo Bosno in Hercegovino.
In ali ni bilo to sporočilo, poslano javnosti, zgovornejše od vsakega filma? Od tam, iz Bosne, se Glavaš že več mesecev roga tako imenovani pravni državi Hrvaški, nemoteno gradi trinadstropno hišo in sodeluje v strankarskem življenju.
Je Hrvatom zaradi tega neprijetno? Vse to spravlja v zadrego hrvaške politike? Ne, seveda ne, vsem filmom in vsem sporočilom mednarodne skupnosti navkljub. Še več, Glavaš še danes dobiva plačo saborskega poslanca, pa še kakih tisoč kun za ločeno življenje, vse to pa je, kot pravijo državni uradniki, v skladu z zakonom! Prav tako so seveda v skladu z zakonom številne tožbe, s katerimi me kot bivšo glavno urednico Ferala Glavaš vztrajno zasipa zaradi člankov o njegovih zločinih in zločinih njegovih »črncev« nad srbskimi civilisti v Osijeku, člankov, ki se berejo, kot bi bili prepisani iz obsežne razsodbe, izrečene temu vojnemu zločincu. Pa niso prepisani, saj so bili napisani davno, leta in leta pred razsodbo, takoj po tem, ko so se zločini v razvpiti garaži zgodili.
To je bilo v obdobju popolne nedotakljivosti Branimirja Glavaša, pomembnega člana stranke na oblasti in saborskega poslanca, s katerega tožbami se sodišča še danes vestno ukvarjajo, čeprav Ferala že zdavnaj ni več in čeprav je prav zaradi tega časopisa resnica o zločincu prišla v javnost. In se, kot je videti, zelo obzirno pritihotapila tudi v film. Film, ki mu je občinstvo letos, ko je v puljski Areni dobil kar tri nagrade žirije, dala komaj zadostno oceno, češ, ni slabo, naj mu bo.
V tem pogledu je vsak umetniški poskus zgovorno sporočilo, vendar le za tiste maloštevilne Hrvate, ki se tako ali tako niso vkopali v konformizem zanikanja »naših« zločinov, večina pa se bo, se bojim, le cinično nasmehnila. Kako tudi ne, ko pa te dni predsedniški kandidat vladajoče stranke, pa ne le on, kot pomembno, tako rekoč osrednjo točko svojega političnega programa poudarja prav pomilostitev vojnega zločinca Mirka Norca, obsojenega zaradi poboja srbskih civilistov v Gospiću in Medačkom džepu. Pri takšni oblasti je popolnoma razumljivo, da so za Hrvate »črnci« vedno tisti drugi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.