3. 12. 2009 | Mladina 48 | Kolumna
Amnezije preteklosti in sedanjosti
Ob obletnici padca Berlinskega zidu
© Tomaž Lavrič
Po evropskih deželah praznujejo dvajsetletnico padca Berlinskega zidu. Kot zid je padel novembra v Berlinu, kot metafora pa je že pred tem padel v Varšavi, potem v Pragi, v Bukarešti, še prej v Budimpešti in v Ljubljani, malo z zamudo 1991 v Moskvi.
Posledično je postal zgodovinski dogodek, ker je prinesel padec komunističnih diktatur. Toda, kaj se je v družbah takrat sploh dogodilo?
Osnovno vprašanje, ki se postavlja, je seveda sam izvor: zakaj je Berlinski zid sploh stal? Odločitev zanj je sprejel vzhodnonemški partijski državni vrh, potem ko so vzhodni Nemci množično bežali v zahodni Berlin. To je bil torej tip odločitve, ko je oblast sprejela ukrep zoper voljo velikega dela državljanov. Izključujoči princip vladanja, po katerem odloča o vitalnih družbenih zadevah samo ena skupina, medtem ko so vse preostale izključene iz procesa sprejemanja odločitev. Še več, bit komunizma je bila zahteva po družbenem molku nekomunistično usmerjenih državljanov. Spontani množični protesti državljanov zoper oblast so bili vedno označeni za obliko kontrarevolucije. In partijska država je vedno ravnala enako: naj si bo upor mornarjev v leninskem Kronstadtu, ki je bil zadušen v krvi, ali pa vstaje v Berlinu, v Budimpešti in v Pragi, vse so bile zadušene z uporabo vojske.
Zato padec Berlinskega zidu ni samo prihod množic iz zasebnosti v javnost, ni le upor zoper diktaturo, ampak pomeni dobesedno njihov vstop v politiko. Izključeni del družbe je spregovoril z manifestacijo, s katero je izrekel, da nasprotuje obstoju Berlinskega zidu.
Tudi v Sloveniji je stal Berlinski zid. Ne kot kamen in cement, ampak kot princip, po katerem je komunistična partija iz odločanja izključevala svoje nasprotnike in oponente. Leta 1988 sta tako slovenska policija in vojaška policija v složni akciji izvršili plan aretacije treh novinarjev Mladine in častnika JLA. Osrednji časnik »Delo« je v večerni izdaji na kriminalni strani objavil notico, da je bil aretiran Janez Janša, a že v jutranji izdaji je ta vestička izginila. Ko se je začelo sojenje četverici na Roški, nacionalna televizija in osrednji časniki o tem praktično niso poročali. Ko so se pred sodiščem začele zbirati množice meščanov, ki so podpirali zaprte, sta najprej na široko poročala le »Radio Študent« in »Mladina«. Ko pa so zborovanja dosegala vsak dan tisoče protestnikov, ko je ljudstvo spregovorilo, da nasprotuje vojaško-policijskemu obračunu z novinarji »Mladine«, je v Ljubljani padel Berlinski zid. Množice so premagale strah pred oblastjo in svoje nestrinjanje so izrazile s prihodom svojih teles na ulice. In tako vstopile v politiko. Odtlej slovenska partija ni mogla več sprejemati odločitev, ne da bi v odločanje pripustila tudi drugih pogledov, ki so ji nasprotovali.
In kakšen je rezultat 20 let kasneje?
Državni predsednik Danilo Türk ni podelil državnih odlikovanj akterjem rušenja berlinskih zidov, ampak je okitil gospoda Tomaža Ertla. Ertl je resda načeloval policiji, ki je v akciji »Sever« decembra 1989 preprečila napovedani promiloševićevski miting v Ljubljani. Toda isti Ertl je vodil tudi policijo, katere UDBA oz. SDV je nadzorovala in zasledovala novinarje in oporečnike in s tem zaustavljala val demokratizacije.
To Türkovo odlikovanje je potem povzročilo nezamisljiv dogodek: v skupni izjavi je združilo bivšega LDS ministra Dušana Kebra in predsednika SDS Janeza Janšo, vodjo nekdanjega »Odbora za človekove pravice« in aktualnega tajkuna Igorja Bavčarja ter profesorja sociologije Gregorja Tomca, pod izjavo se je podpisal celo Franci Zavrl, nekoč legendarni urednik »Mladine«, danes pa razvpiti trgovec s PR podobami. Zanje je škandal, da najvišje državno odlikovanje dobi vodja tajne policije, ki je onemogočala demokratizacijo družbe.
Toda predsednik Türk se ne zmeni za proteste, razmišlja staropartijsko: če sem dobil večino na volitvah (če imam torej oblast), me to avtorizira, da lahko odločam po svoji mili volji; jaz pa sem presodil, da je nagrajeni Ertl storil tudi veliko dobrega!
V zadevi je komično, da celo sam odlikovanec v teve pogovoru pravi, da si za odlikovanje ni prizadeval, da ga je pripravljen tudi molče vrniti.
Kdo si potem prizadeva za odlikovanje tajne policije, s katero je komunistična partija vzdrževala svojo apriorno oblast? Tu ne gre več za ljudi, gre za pogled, po katerem na zgodovino Slovenije sploh ni vplival padec Berlinskega zidu, saj naj bi tok časa potekal kot naravna linearna pot, po kateri je komunistična partija sama od sebe počasi odlagala monopol oblasti.
Predsednik Slovenije iz let 1988-90 Janez Stanovnik je v Odmevih celo ironično oponiral, češ da on pač ne uteleša partijske policije ter pribil, da je bil za predsednika izvoljen na demokratičnih volitvah.
Ex-predsednik ima povsem prav, konec osemdesetih je predstavljal enega bolj liberalno usmerjenih slovenskih komunistov. Toda, ali je bil res demokratično izvoljen? Na volitvah 1988 državljani Slovenije niso imeli volilne pravice voliti predsednika, tudi med predlaganimi kandidati ni bilo niti enega, ki bi ne bil član komunistične partije, celo najbolj alternativna kandidatka Mojca Drčar Murko, danes članica LDS, je o teh volitvah kasneje zapisala, da je politična oblast nadzorovala njihov potek. Navsezadnje, o izbiri kandidata za predsednika Slovenije je po prosti presoji odločalo 186 od partijskega aparata izbranih elektorjev, ki so z veliko večino izbrali Janeza Stanovnika.
In kje so bili tedaj Jože Pučnik, Ivan Oman, France Bučar? Ne, to pač niso bile ne svobodne ne demokratične volitve. Toda problem sploh ni interpretacija Janeza Stanovnika, fatalna je skoraj popolna amnezija kolektivnega spomina na čas partijske vladavine. Ljudje preprosto ne vedo več, kako so stvari nekoč tekle.
Vendar je še bolj usodno, da kmalu ne bodo vedeli niti tega, kaj se v politiki dogaja danes. Mediji so namreč začeli sistematično izpostavljati zasebnost vladajočih politikov in ne njihova politična dela. Premier Borut Pahor se tako preračunljivo predstavlja skozi srečanja z uspešnimi posamezniki in se sonči v njihovi slavi. Zadnjič z vdorom v slačilnico nogometašev, tokrat s podelitvijo nagrad Avsenikom, s katere je v medijski svet poletel prizor, kako prepeva objet z Alfijem Nipičem. Toda nacionalka potem stopi še korak naprej: v »Dnevniku« prinese posnetek igranja klavirja ministrice Katarine Kresalove. Policijska ministrica, katere realna poteza je škandalozni ukrep, po katerem naj bi številnim uslužbencem policije krepko znižali plače, se s pomočjo televizije predstavlja v divinski nedolžnosti. Še več, je edina pianistka, katere igranje prikazuje TV SLO v času »Dnevnika«!!!!!!!!!!! Ko je imela v Ljubljani koncert največja virtuozinja na klavirju Dubravka Tomšič Srebotnjak, osrednja oddaja nacionalke ni prikazala niti utrinka njenega nastopa.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.