Gnev prihaja
Lani smo za slabe odločitve krivili menedžerje, v prihodnje bo populistični gnev množic usmerjen v vladne administracije
Konec januarja Slovenija pošilja v Bruselj Program stabilnosti, s katerim slovenska vlada zagotavlja način fiskalne konsolidacije zaradi čezmernega proračunskega primanjkljaja. Gre za eno izmed ključnih evropskih koordinacijskih potez, ki zagotavljajo ekonomsko stabilnost celotne EU, normalno delovanje EMU in postajajo pomemben člen evropskega političnega preživetja. Tudi letošnji Davos je v znamenju treh »R«, »razmisleka«, »redizajniranja« in »revitalizacije« svetovnega finančnega sistema. Svetovna finančna kriza se spreminja v dolžniško, izhodne strategije iz velike recesije postajajo torišče globalnih, regionalnih in nacionalnih političnih bitk. Slovenija pri tem ni izjema. Pred nami je boj za politično veljavo med nesposobno vlado in operetno opozicijo, zapletene politične instrumentalizacije ekonomije ta vlada ne obvladuje, opozicija pa je nikoli ni niti prav razumela.
Za nameček so zadrege velike tudi drugod. Leta 2009 so zahodne vlade namenile za reševanje krize 11.000 milijard dolarjev (IMF). Države so z aktivno keynesiansko politiko reševale banke, podjetja in vprašanje brezposelnosti, centralne banke so z ohlapno monetarno politiko skrbele za likvidnost in solventnost finančnega sistema. Toda reševalna akcija ni bila brez napak. Državam grozi dolžniška kriza, v monetarnem zaledju preži inflacija. Države so v obdobju 2008-2009 reševale napake zasebnega sektorja, sedaj stojimo pred problemom vzdržnosti javnih financ in upravljanja javnega sektorja. Sedaj bolje razumemo, da samodejnost trgov brez regulacije in omejitev vodi v izkrivljanje konkurence in ekscesno obnašanje subjektov. Toda tudi država je s svojim intervencionizmom pripeljala do visokega proračunskega primanjkljaja in zunanjega zadolževanja. Slabo upravljanje in vodenje zasebnega sektorja, ki je povzročil krizo, se nadaljuje z enakimi napakami pri vodenju javnih financ. Lani smo za slabe odločitve krivili menedžerje, v prihodnje bo populistični gnev množic usmerjen v vladne administracije.
Fiskalna zmeda je še posebej nevarna za EU, ki je zadnja leta gradila svojo politično identiteto s širitvijo, z evrom in s stabilnimi javnimi financami. Eden od ključnih stebrov te zgradbe je sedaj porušen in negotovost je velika. Proračunska stanja članic so se leta 2009 dramatično poslabšala, nekaj zaradi velikega zmanjšanja rasti, več zaradi finančnega reševanja bank in spodbujevalnih ukrepov na trgu dela. Povprečje proračunskih primanjkljajev je v evro-območju za leto 2009 skoraj dvakrat večje od dovoljenega, v EU pa prednjačijo Grčija, VB in Irska (več kot 12 odstotkov BDP), sledita Španija in Portugalska, v sredini med problematičnimi državami je tudi Slovenija. Divergentnost teh fiskalnih pozicij ogroža stabilnost evra, vprašljiva je širitev monetarne ureditve in EU nasploh. Zato Evropska komisija v sodelovanju z ECB zahteva od vlad izhodne strategije, ki bi zagotavljale najprej finančno stabilizacijo, zmanjšanje primanjkljaja in javnega zadolževanja. V povprečju bi morale države v evroobmočju do leta 2013 zniževati primanjkljaj za od 0,5 do 1 odstotno točko (s 6 na 3 odstotke BDP) na leto. Izhodiščna sanacija in vzdržnost javnih financ določata zatem vse druge ukrepe, razvojne politike in strukturne reforme.
Slovenska zgodba ima podobne nastavke. Slovenija, ki je majhna izvozna država s koncentriranimi trgi in prevladujočimi dodelavnimi posli, je leta 2009 doživela velik padec gospodarske rasti in davčnih prihodkov. Stroški socialne države so zaradi brezposelnosti rasli in proračunski primanjkljaj je končal pri 5,7 odstotka BDP. Načeloma imamo štiri možnosti, povečanje gospodarske rasti ali inflacije na eni strani ali pa zvišanje davkov in znižanje izdatkov na drugi. Če želimo v treh letih zapreti proračunski primanjkljaj pri ciljnih 3 odstotkih BDP in hkrati servisirati visoko zunanjo zadolžitev, moramo imeti ali visoko gospodarsko rast (okoli 3 odstotke) ali pa višje davke oziroma nižje izdatke. Če bo rast stagnantna (od 0 do 1 odstotka BDP), potrebujemo vsaj 1 odstotek povečanja davščin in 2 odstotka znižanja izdatkov, da zapolnimo vrzel. Če zvišamo davke in prispevke, zmanjšujemo konkurenčnost in potencialno rast, zato je edina prava možnost radikalno znižanje izdatkov. Toda tukaj vladi zmanjkuje manevrskega prostora. Plačne politike ne obvladuje, socialni transferji za brezposelne naraščajo, investicije v infrastrukturo in energetiko so opredeljene, sanacija železnic tudi, regionalizacija države je na obzorju, tu je univerzijada, pa EPK in predvsem visoki stroški servisiranja zunanjega dolga.
Manevrski prostor za izhodno strategijo je zaradi teh fiskalnih omejitev dramatično zamejen. Pred nami je klasična tragedija skupnega. Vsak gleda nase in rešuje svoj položaj na račun drugega, ladja pa pospešeno tone. Vlada je ustvarila napačen vtis, da gre za dva dokumenta, fiskalnega za EU in nekakšno izhodno strategijo za domačo rabo, kjer se pogaja s socialnimi partnerji. Zato vsi vprek predlagajo ukrepe, toda nihče ne kvantificira pogojev in posledic, kar je bistvo izhodiščne fiskalne sanacije. Vlada je kriva, ker zamuja s celovitim dokumentom in z ukrepi. Fiskalna konsolidacija in zahteve EU so lahko izvrstna podlaga za radikalnejši reformni položaj vlade in dober ščit pred blefiranjem opozicije, GZ ali pa sindikatov. Vsi reševalni in reformni predlogi morajo ustrezati fiskalnim omejitvam, vsak zahtevek mora imeti svoje pokritje in konec. Toda ali je vlada sposobna izpeljati radikalno reformo javne uprave, zmanjšati število ministrstev za tretjino, poseči po javno-zasebnem partnerstvu pri infrastrukturnih in energetskih vlaganjih, selektivni privatizaciji ... V kriznem menedžmentu ni pogajanj glede strateških usmeritev in ukrepov, morebitni socialni in politični konsenz potrebujemo za izvedbo strategij. Politično odgovornost nosi vlada, legitimnost ukrepov pa je lahko skupni problem. Za sedaj smo oboje pomešali med seboj.
Izhodna strategija je danes v Londonu središče političnega boja med Brownom in Cameronom, podobno bitko bijeta pri nas Pahor in Janša. Zato je ekonomski boj za fiskalno stabilizacijo države samo krinka za politično obrambo ali prevzem oblasti. Če to vedo z leve in desne, zakaj potem hitijo utrjevat tabore, hkrati pa nimajo moči pred lastnimi plenilskimi Turki.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.