More morale
Saj veste: v ZDA vsake toliko potegnejo kakšnega zadrtega republikanca s kakšnega mladega fanta ali prsate svetlolase dolgonogice; nekdo ga slika, najdejo ga v kakšnem kongresnem veceju, javni hiši ali pač pri ljubici. Ravno on, je vedno znova vzklik, pa ravno on, ki je imel toliko povedati zoper homoseksualce, ravno on, ki je tako propagiral družinske vrednote. No, demokrati imajo manj težav. Nekateri imajo pač radi fante in nekateri so pač radoživi.
A zakaj enih in drugih Amerika sama ne meri z enakim vatlom? Saj je preprosto: vsak si merila, po katerih bo njihov greh ocenjevan, postavi sam. Res je preprosto: ne postavljaj pravil, ki se jih sam ne držiš, drugim. Zanka res ni zapletena in zelo hitro se lahko komu zategne okoli vratu. Še zlasti v politiki. A zanimivo je, da si jo politiki tako radi vedno znova sami nataknejo okoli vratu in se potem čudijo, ko jih začne dušiti. Ni pa čudno: moraliziranje je namreč bližnjica do volivcev, moraliziranje vzbuja čustva, moraliziranje je temelj vsake demagogije, moraliziranje nam omogoča takojšen in nemalokrat v tistem trenutku zavidanja vreden učinek.
Stari mojstri politike so znali gledati naprej. Spomnimo se pokojnega Janeza Drnovška: kako suhoparne so bile njegove izjave, ko se je bilo treba opredeliti do kakšnega dvomljivega ravnanja. Za novinarje je bila to vedno huda muka: saj ko je svoje ocene izrekal, je izjava še kar nekako delovala, od prelite na papir pa je ostalo bore malo, vse neoprijemljivo in nedoločljivo. Tudi pisec teh vrstic je nemalokrat obupoval, kako pokazati tisti izraz, čuden nasmešek, zavijanje z očmi, ki so v živo izjavo še nekako naredili oprijemljivo, brez žive slike pa je bilo vse skupaj nič. A Drnovšek je že vedel, zakaj: ker merilo, ki ga postavljaš danes, velja tudi jutri. In mediji so »zlopamtila«, ljudje pa tudi, radi se spomnimo vsakega zaklinjanja in moraliziranja. Drnovšek zato teh ocen ni nikoli izrekal, to je namesto njega naredila stranka ali pa kakšen minister oziroma poslanec. Drnovšku je vedno uspelo ostati zunaj posamezne igre, čeprav jo je v resnici izza sten svojega kabineta igral sam, sporočilo pa je vedno prišlo do javnosti. Tako gre ta igra. Zato imajo pametne stranke oziroma politike močne generalne sekretarje, močne tiskovne predstavnike, močne liderje v drugi vrsti. Da ima prvi vedno čiste roke. Tako gre ta igra.
Borut Pahor nima tiskovnega predstavnika in generalni sekretar njegove stranke je anonimus. Med ministri ni osebe, ki bi ga politično nadomestila, med poslanci pa je to možnost starosti svoje stranke Miranu Potrču odvzel, ko si je za formalnega drugega na kongresu postavil Patricka Vlačiča, ki ga ne javnost ne žurnalizem ne dojemata kot prvorazredno politično figuro. Borut Pahor je tako za vse sam. In ker vse izreka sam, je toliko bolj pogosto prijet za besedo. Borut Pahor ima sicer najbolj liberalno vlado, kar smo jo imeli doslej - s tem želimo reči, da so ministri res zelo avtonomni in da veliko odločitev sprejmejo sami. Res pa je, da je tudi Borut Pahor popolnoma avtonomen od svojih ministrov, zato ministri nemalokrat skupaj z vsemi državljani s televizijskih ekranov izvedo, da se prvi minister z njimi ne strinja. A načelno gre to demokratičnost vodenja pozdraviti. To je napredno, bolj napredno od vojaškega postroja Janševe vlade in tudi od frustriranih Drnovškovih ministrov, ki so ves čas tiščali zadeve v predale in potem godrnjali o tem, kako jih Drnovšek blokira.
In seveda, Pahor danes ne more, tako kot Drnovšek svoje čase, nemočno zmigovati z rameni, začudeno gledati in javnosti ponujati vtis, da ima pač resnejše državniške posle kot pa analizirati neumnosti, ki jih počno ministri. Pri Drnovšku smo imeli vedno občutek, da je bil v politično realnost potegnjen iz resne državniške debate z vrhom svetovne politike, ko je nejevoljno končno privolil, da bo kaj rekel. Povedal pa ni nič.
In tako je Pahor zdaj tam - zapleten v more svojih preteklih moralk, svojih bližnjic, svojega prepričanja, da ne potrebuje drugega. Bo razrešil Križaniča, če je Erjavca? Pahor je politolog, politično igro pozna, pa jo je pozabil igrati. In zdaj sedi na žerjavici, ki jo je sam podpihoval. Vsak si merila tujih ocen lastnih dejanj postavlja sam.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.