Nekoč gospodje
Tegobe leposlovja so odsev našega razvoja
© Tomaž Lavrič
Zadnje tedne je bilo večkrat rečeno, da smo država brez poklicnih pisateljev. Razlog za to znamenitost je preprost: ne bi preživeli. Nasploh uboge pisateljske pare muči dolga vrsta težav, ki pa govorijo tudi o širših zadregah domovine.
Ena izmed njih je financiranje. Od mikrotrga ni mogoče živeti, knjig tudi ni mogoče izvažati kot bučnega olja ali pralnih strojev. Brez državnih subvencij bi leposlovje večidel zamrlo. Toda podpora je mršava in to se najbolj pozna piscem. Za srednje debel subvencioniran roman dobijo kakih 4000 evrov. Romanov pa ne moreš štancati, zato odsotnost poklicnih pisateljev. Denarja za knjigo bo v prihodnje še manj.
Kultura in v tem okviru knjiga je pomembnejša stvar, kot se zdi državi. Kulturno ministrstvo je med najmanj pomembnimi, v glavnem zasedeno z bledimi ministri in opremljeno s plitvo blagajno. Ves sistem etablirane kulture je okoren in ziheraški, namenjen predvsem vzdrževanju institucij in v njih zaposlenih. Predelati ga je težko zaradi pomanjkanja denarja, nebrižnih premierov, mlačnih kulturnih ministrov, inertne kulturniške birokracije in odpora tradicionalnih institucij. In tudi zaradi bolj ali manj ravnodušne javnosti.
Avtorji zunaj sistema so prepuščeni sebi, ubožnim subvencijam in neznatnemu trgu. Tu tudi nova agencija za knjigo (ki bi ji koristil robustnejši, učinkovitejši šef) ne more spremeniti nič bistvenega.
Potem so tu naše bralne navade, usodnejše od subvencij - knjiga brez bralcev je fantom. Povprečen Slovenec kupi na leto le dobri dve knjigi, leposlovja seveda še precej manj. Na repu Evrope capljamo. Šibko kupovanje naj bi kompenziralo množično izposojanje v javnih knjižnicah. Toda tam gre na veliko v promet le komercialna literatura. Skratka, kupljenega ali izposojenega kakovostnega leposlovja beremo zelo malo.
Bralne navade pa se še slabšajo - hkrati z manjšanjem zanimanja za kakovostne časopise, dobre televizijske programe itd. Kultura s svojim konzumom je velika vezna posoda. Človek bi rekel, da se bo število zahtevnejših konzumentov povečalo že zato, ker je izobraženih vedno več. Pa se ne. Bralne navade se slabšajo zaradi spreminjanja življenjskih navad. Komunikologinja Miriam Mecker piše: vse mora potekati hitro - politika, delo, življenje. Kolektivno živimo v trajnem stresu. Pritisk na delovnem mestu je segel globoko v zasebno življenje. Poleg tega so preroki pospeševanja časa (gospodarstveniki, politiki, novinarji, znanstveniki) nenehno hvalili in vsiljevali v bistvu nenaturne stvari - neomejeno fleksibilnost, večno razpoložljivost in pripravljenost na delo(vanje). Družba je to nenehno mrzličnost ponotranjila. Na delovnem mestu in v prostem času ima zato veliko ljudi občutek, da ne zmorejo več.
Vendar ne gre samo za nekakšna samonaložena bremena. Gre predvsem za prisile kapitalizma. Sociolog Hartmut Rosa: industrializacija je delo in prosti čas najprej ločila, zdaj pa sta se obe sferi spet pomešali. Kapitalizem je obljubljal, da bo tako učinkovit, da bo eksistenčni boj postal nepotreben. Še v 70. letih so se sociologi bali, da se spreminjamo v družbo prostega časa, v kateri bo največji problem dolgčas. Zdaj pa se nenehno govori, da je treba delati trše, bolj tekmovati itd.
Prelom, ki ga omenjata Meckel in Rosa, se lepo ujema s prodorom neoliberalizma z njegovim socialnim darvinizmom, izrinjanjem (socialne) države, denarjem kot fetišem, nebrzdano tekmovalnostjo, drobljenjem družbe itd. Ta model človeka sili v trdo delo, zaslužkarstvo, egoizem, beg v zasebništvo in v zabavo in hedonizem, če mu ostane kaj energije, časa in denarja. To so splošne značilnosti kapitalizma, toda neoliberalizem jih je prignal do skrajnosti.
Pod pritiskom je tudi srednji razred, ki se krči, je negotov, po svoje pa najbolj dovzeten za (deloma) modna gibanja, kar je (deloma) tudi pospeševanje življenjskega ritma. Prav srednji razred pa je tudi najboljši bralec knjig.
Če to prevedemo na področje literature: dobra knjiga je draga, časovno zahtevna in potrebuje drugačno splošno občutenje od tistega, ki prevladuje danes.
Pisatelji so že lep čas brez nekdanjega vpliva in moralne moči, pridobljenih z narodnobuditeljsko vlogo, nato pa z zaslugami pri demokratizaciji in osamosvajanju Slovenije. Družbeno so se dezangažirali, razdrobili, politično razdelili. To sestopanje, ki mu lahko rečemo tudi pot v normalizacijo, kakor jo pojmuje prevladujoča sedanjost, je spremljalo usihanje denarja za dobro knjigo in njene avtorje. V socializmu so bili pisatelji večji gospodje. Zdaj jim gre tako slabo, da so začeli po dolgem času resneje dvigati glas.
To počnejo kot ceh. Nekaj malega lahko pomaga, a komaj kaj. Prvič ne bodo nikoli dovolj močni za večji premik v svojo korist, drugič si lahko nekaj pridobijo samo na račun drugih podobnih skupin. To agresivno počnejo na primer zdravniki, ki pa imajo nadpovprečno moč, ker nas zdravijo. Igro ničelne vsote igrajo mnoge druge skupine in elite: vsaka zase in proti vsem drugim. Brezupno razdeljeno kulturniško pleme se gre to igro tudi navznoter. Na takem razdrobljenem terenu se lahko najmočnejši dve eliti - politika in gospodarstvo - bolj zapreta vase in mirneje vodita svoje posle.
Dokler bo ostalo pri tem, bodo šle stvari naprej brez vprašanj kot: kje smo, kam gremo, je to dobro, ali to hočemo. Politika se je iz krize naučila malo ali nič. Nasprotno, grozi nam, da bo Slovenijo zaradi krize in pod krinko krize zapeljala v še bolj neoliberalne vode.
Zato je kot puščava dežja potrebna močnejšega in bolj povezanega pritiska od spodaj. Pri tem ni nobene elite, skupine ali ceha, ki bi se toku dogajanja uprl kot celota. V vsakem od njih pa je veliko posameznikov, nezadovoljnih s splošnimi razmerami in razmerami v svojih ožjih okoljih. Iz tega se lahko poleg starih rodijo nova povezovanja, nove skupine odpora nezadovoljnih, ki bi za sabo potegnile več angažiranja, več civilnega poguma in oblasti vsilile dialog o velikih in manjših temah te družbe. Nedavni pisateljski zbor v CD kaže v pravo smer.
Kar bi lahko pritisk povezovalo, je nasprotovanje neoliberalizaciji in histerizaciji življenjskega ritma. Eno in drugo je organsko povezano. Politične delitve takega združujočega nasprotovanja ne bi smele ovirati.
Vrnimo se k trdi realnosti (leposlovne) knjige. Njene težave so deloma specifične, deloma odsevajo naše splošne probleme in razvoj v slabo smer. Beremo malo in nekakovostno; živimo v kolektivnem stresu; lezemo v neoliberalizem, ki uničuje za branje potrebno kontemplativnost; imamo oblast, ki raje paktira s kapitalom kot sodeluje s kulturo; imamo razdrobljene kulturnike in družbo nasploh. Vsi skupaj smo malo povoženi, a k sreči čedalje bolj jezni.
No, literatura bo nekako živela naprej tudi v takih razmerah. Kar se subvencij tiče, bi bila najboljša podpora knjigi in njenim sorodnicam človeško spodobna družba. Seveda pa je treba za Petrom Kolškom skromno ponoviti tole: ali res mora biti z izdajo knjige počaščen vsak pisun?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.