Urša in Jovan
Dva dogodka, tisti v središču Zagreba in tisti na pustnem karnevalu v Vodicah, sta grobo zaprla usta vsem, ki si drznejo trditi, da v Hrvaški ni vladavine prava
Zagrebška igralka Urša Raukar med protestom na Cvetnem trgu. Policaji so jo pozneje vklenili v lisice, jo potem vlekli in nosili in nazadnje strpali v zapor.
© Cropix
Končno! Čakali smo dvajset let, skoraj smo se že poslovili od sanj o pravni državi, takrat pa smo jo dočakali. Deluje v polnem pomenu besede. Ni variante, da bi se še kdo izmaknil budnemu očesu hrvaškega policajstva. Ki je ves čas na braniku pravne države Hrvaške. Posebej ponoči. Takrat, ko uzurpatorji mislijo, da lahko potihoma spodkopavajo krvavo priborjeno državno ureditev.
Od najrazličnejšega kriminala bolni in že v popoln brezup pogreznjeni državljani so se čisto razživeli, nasmeh se jim je vrnil na obraz neke nedavne mrzle noči, ko se je večja interventna policijska enota - kar sto jih je bilo, vsi lepo v neprebojnih jopičih in popolni opremi - izkrcala v središču Zagreba, točno na njegovem najlepšem trgu, in tam na kraju samem odločno, ni kaj, in pogumno posredovala, da bi preprečila brezsramno uzurpacijo, še več, sovražni poskus spodkopavanja samih temeljev državne ureditve. Tam, na Cvetnem trgu, so specialci v popolni protiteroristični pripravljenosti ob podpori odredov gasilcev, okrepljenih s težko komunalno mehanizacijo, smelo obračunali s »četniki«, ki so tiste noči sredi Zagreba postavili »barikade«.
Ne, to ni bilo niti najmanj nedolžno, šlo je za resnejše stvari, tako je presodil tudi minister za notranje zadeve, nedolžen ni nihče, ki sredi noči kolovrati po središču Zagreba, pri tem niso nedolžni niti ugledna zagrebška igralka niti aktivisti združenja Pravica do mesta, zgodovinarji, književniki, vse sami sumljivi osebki, protidržavni »elementi« ... Pa so nanje navalili specialci in gasilci in komunalci, vse z namenom, da ustavijo njihovo strašno protidržavno raboto, to je miren odpor, s katerim naj bi bili opozorili, da se Zagreb vztrajno in trajno uničuje. In, tako kot Split, med drugim, spreminja v urbani kaos, prepreden z dragimi interpoliranimi pokvekami, vse zaradi koruptivnih povezav med visoko politiko in zasebnimi podjetniki, seveda ob precejšnji podpori uglednih medijskih plačancev. To se sicer v tranzicijski Hrvaški imenuje javno-zasebno partnerstvo, torej površine so naše, javne, dobiček pa zaseben.
Resnično zavidanja vredna količina represije se je tiste noči zgrnila nad mirne protestnike v srcu Zagreba. Pa poglejmo, ali peščica igralcev, urbanistov, intelektualcev dejansko lahko pomeni resno grožnjo varnosti, tako da se nanjo spravi večja interventna policijska enota, jih najprej vklene, potem pa tudi privede na policijsko postajo in jih tam zadrži do jutra. Lahko, še kako lahko, če se policija, tako kot se je v tem primeru, priložnostno uporabi kot režimski varuh interesov velikega kapitala.
Za meščane, ki so se tiste noči odločili preprečiti izginotje neke stare ulice, namesto katere naj bi zrasla zasebna garaža vplivnega graditelja, zagrebški župan pravi, da še vedno živijo v srednjem veku, njegov pribočnik jih je razglasil za četnike, arogantni tajkun, gradbeniški uzurpator starega, avtentičnega mestnega trga pa jih imenuje udeležence »barikadne revolucije«.
Tako so se torej tiste zasnežene zagrebške noči sredi hrvaške prestolnice pojavili četniki in postavili barikade pod nogami pravne države Hrvaške. Ugledna zagrebška igralka Urša Raukar se je torej izkazala za nekaj podobnega nekdanjemu vodji srbskega upora v Kninu Milanu Martiću, meščani, kar 54 tisoč jih je podpisalo peticijo proti uničenju ožjega mestnega jedra, pa za nevarne državne sovražnike. Zato so Uršo Raukar popolnoma upravičeno vklenili v lisice, jo potem vlekli in nosili in nazadnje strpali v zapor. Ni jasno samo to, zakaj nad »četnike« niso poslali vojske in tankov, ampak samo specialce.
Nekako sočasno z »dogajanjem naroda« v Zagrebu so v malem mestu Vodice na dalmatinski obali v karnevalskem sprevodu zažgali, kot narekuje običaj, krivca za vse nezgode minulega leta. In to brez policijskih enot, navadnih ali interventnih, zakaj tudi, saj so meščani Vodic le ritualno zažgali svojega Jovana, kot se že dve desetletji, natančneje od ustanovitve samostojne Hrvaške, imenuje njihova karnevalska lutka. Torej Srba. Razume se, da uzurpatorja in agresorja. Niti država niti notranji minister se nista spomnila, da bi bilo to lahko resno nezakonito žaljenje na podlagi nacionalne pripadnosti. In zakaj bi se tega spomnil kdor koli pomemben v državi, kjer izgon pripadnikov srbske manjšine včeraj in zažiganje lutke z imenom Jovan danes velja za popolnoma legitimno dejanje države in večinskega naroda, zato takšnega ravnanja nikakor ni treba sankcionirati?
Na redke kritike medijev so Vodičani odgovorili, da je zažig lutke Jovana njihova tradicija, in zares, čemu sploh razburjenje, če pa s svojim karnevalskim početjem zgolj posnemajo dobre stare običaje državnih ustanov, ki na najrazličnejše načine trpinčijo državljane srbske narodnosti?
Kakor koli že, ta dva dogodka, tisti v središču Zagreba in tisti na pustnem karnevalu v Vodicah, sta grobo zaprla usta vsem, ki si drznejo trditi, da v Hrvaški ni vladavine prava. Kajti samo v resni, urejeni državi represivni organi tako spretno razlikujejo, kateri ljudje so nevarni redu in miru in režimu, kateri pa so miroljubni ohranjevalci tradicije in ljudskih običajev. In nad tiste prve, ki se nespretno izgovarjajo, da so, pomislite vendar, samo igralci, umetniki, sanjači ..., pošljejo specialce, da jih aretirajo in jim nataknejo lisice. Naj. Prav jim je. Ni niti kulturno niti v duhu tradicije, da bi s svojimi telesi varovali ulice in trge, središče svojega mesta pred nasilnim uničenjem, ampak je to zgolj neka nelegalna konceptualna predstava. Zažiganje nesrečnega Jovana pa je prav pogumno državljansko dejanje, tako čisto naša, balkanska tradicionalna umetnost, zato nikakor ne bi bilo primerno v zvezi z njo uveljavljati zakone ali se, bog ne daj, spraviti z odredom specialcev nad karnevalski sprevod v Vodicah.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.