Oblast, ki je ne zanima realnost
Strategije in principi vladanja
© Tomaž Lavrič
Dolgo se je ob rednih mesečnih obiskih premiera Boruta Pahorja na »Slovenskih železnicah« ugibalo, kaj za vraga bi jim lahko svetoval mož, ki se je vse odraslo življenje ukvarjal izključno s politiko. Po petem prihodu pa je naposled le prišel rezultat Pahorjevih nasvetov: »SŽ« so najele svetovalno firmo, ki jim bo za milijon in dvesto tisoč evrov svetovala, kaj narediti vnaprej.
Zakaj podjetje potrebuje dobro plačanega direktorja, če ta ni v stanju okrog sebe zbrati sposobne ekipe, ki bi znala sama izpeljati razvojne vizije???
No, predsednik vlade je že preusmeril svoje obiske. Zdaj je obiskal »Gorenje«, kateremu pa za čuda ni namignil, da si tudi samo najame svetovalno agencijo, ki bo proučilo, kaj in kako naj tovarna proizvaja, da bo dosegla prvo mesto med evropskimi proizvajalci gospodinjskih aparatov.
Premier Pahor je sicer začel širiti retoriko optimizma: uvrstiti se moramo med najboljše v Evropi, ki pa jo je zadnjič razširil še na samozadovoljnost. V govoru je namreč okrcal Kitajsko, ki da je največji onesnaževalec planeta z ogljikovimi izpusti, in ki ji je malo mar, v kakšnem okolju biva njeno prebivalstvo.
Kitajski ambasador očitno ne sledi njegovim nastopom, zakaj mediji niso zabeležili njegovih protestov. Kitajska je po številkah resda prvi negativec v proizvodnji ogljikovih emisij, toda če upoštevamo skoraj pol drugo milijardo prebivalstva, je po glavi celo manjši emitor kot najbolj razvite zahodne države. Predvsem pa Kitajska ni dežela apriornega zla; je v vrhu predelave odpadkov, ki jih množično uvaža tudi iz Evrope, s čimer omogoča višjo stopnjo recikliranja surovin in s tem nižjo stopnjo izkoriščanja surovinskega potenciala planeta Zemlje.
Manira samohvale na račun podcenjevanja drugih dežel je sicer poznana iz časa komunistične Jugoslavije.
Predsednik slovenske vlade si je za novo prioriteto postavil obiskovanje uspešnih podjetij. Nenavadno, ta že sama po sebi delujejo dobro in njegove prisotnosti za svoj uspeh ne potrebujejo. Sočasno pa je po državi izbruhnil škandal neplačevanja delavcem v gradbeništvu. Zdaj je že dogodek, če mediji objavijo ime podjetja, ki je izplačalo mesečne plače. Pri čemer se poleg momentov klasičnega izkoriščanja delavcev širi še praksa, da veliki izvajalci ne plačujejo svojim
podizvajalcem.
Od predsednika vlade bi pač pričakovali, da se namesto s spektakularnimi rokovanji z delavci »Gorenja« ukvarja z vprašanjem, kako doseči, da bi tisoče zidarjev in drugih gradbenih delavcev prišlo do plač za delo, ki so ga opravili.
Minimalna poteza, ki bi jo storila vlada, bi bila odločitev, da lahko vlade in občine finansirajo samo tiste projekte, pri katerih izvajalci plačujejo podizvajalce in njihove ekipe fizikalcev. To je naravnost perverzno, da državljani iz davščin posredno financirajo menedžement in lastnike velikih gradbenih gigantov, medtem ko hlapci Jerneji ostajajo praznih rok. Pod vladajočo stranko socialnih demokratov, se pravi bivših komunistov, doživlja klasični delavski razred izkoriščanje, ki že spominja na suženjsko delo.
Kot družbeni korektiv se širi pojav anonimk, v katerih zaposleni po podjetjih sporočajo o nezakonitostih in svojih stiskah. Kar pomeni, da inšpekcijske službe in pravna država ne deluje. Zadnjič so se tako oglasile delavke »Mercatorja«, ki tožijo nad nižanjem plač in neplačevanjem sobotnega in nedeljskega dela. Celo samo vodstvo je potrdilo, da so plače resda v upadu. Presenetljivo, medijska podoba »Mercatorja« je drugačna. Na začetku oktobra so časniki poročali, da si je direktor Žiga Debeljak zaradi težkih gospodarskih in življenjskih razmer znižal bruto plačo za 25 odstotkov, sočasno pa je uprava sprejela sklep, da zaposlenim z najnižjimi dohodki poviša plače od 3 do 7 odstotkov!!!!!?
Stvar sama je očitno povsem nasprotna od medijske slike.
A premier Pahor teh kričečih stisk in zloma socialne države ne zaznava. Še več, ljubljanski župan Zoran Janković demonstrira zgled pravne nepokorščine. Potem ko je ministrstvo za promet javno sporočilo, da so drakonske kazni, ki jih je uvedel za parkiranje, daleč nad državno določenimi tarifami, da si torej mesto lasti pravico, da sprejema odloke, ki so v navzkrižju s pravom države Slovenije, mestna uprava v Ljubljani ni odpravila spornega odloka.
In kaj je storil pravosodni minister? Resorni minister Aleš Zalar je znan kot energični mož, ki je šel v politični spopad z državnim tožilstvom, ker to zavrača njegovo direktivo. Je torej z najostrejšim ukorom javno pozval župana Jankovića, da se drži zakonov, ki enako obravnavajo prekrške po celi državi? Ne, veljak LDS tukaj ne brani državljanov pred samovoljo mestnega šerifa. Ta ima sicer na sploh težave spoštovati zakone. Ko je pred časom Lekarniška zbornica oglobila »Ljubljanske lekarne« zaradi nedovoljenega prodajanja zdravil, ko je protikorupcijski predsednik Drago Kos v zadevi razbral korupcijo, župan Janković odgovornega direktorja lekarn Jakliča še naprej hvali kot dobrega direktorja!??
Vpeljal je torej novo vrednostno lestvico, po kateri ima primat dobiček, četudi je dosežen koruptivno.
Njegova vladavina je v zadnjem obdobju udarila po gledališču »Glej«. Eksperimentalnemu gledališču, ki že desetletja goji svojo specifično poetiko, je iz mestnega proračuna dodelil samo tretjino zaprošene subvencije. Gledališčniki so prejeli 63 tisoč evrov, zdaj ga pa moledujejo, da jim jih dodeli vsaj 125 tisoč.
A župan je neomajen, v intervjuju za »Dnevnik« je povedal, da mu je pokojni Peter Božič dejal, da je treba gledališče zapreti. Kriterij njegovih odločitev, s katerimi vodi mestne institucije, so osebna mnenja njegovih bližnjikov. Tako gradi stadion za 16 tisoč gledalcev za nogometni klub, ki zbere po tisoč gledalcev, drobižek za standardno gledališče pa bo zdesetkal, ker po njegovem mnenju meščani ne rabijo »Gleja«.
Kakšna mnenja pa ima predsednik države? V ustavni obtožbi v parlamentu so mu očitali podelitev državne nagrade Ertlu, ki je bil tudi šef UDBE, katere agenti so v sedemdesetih letih postavili eksploziv v avstrijskem mestu Velikovec. To je že pred dvajsetimi leti razkrivala »Mladina«, o tem obstajajo evidence, ne nazadnje je bil eden izmed atentatorjev obsojen na avstrijskem sodišču. In kaj je porekel državni predsednik Danilo Türk? O tem nisem vedel nič in ne vem nič. Glorija ignoranci do stvarnosti!!!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.