18. 3. 2010 | Mladina 11 | Hrvaška
Operetna država
Najboljša in najcenejša zvijača za zagotavljanje pokončnosti opešanega naroda je vsakdanje igranje himne
Motijo se tisti, ki trdijo, da se hrvaški politiki ne morejo dogovoriti prav o ničemer. Ravno te dni so skupaj obravnavali pomemben, strateški predlog, z uresničitvijo katerega bi se razmere v državi gotovo občutno izboljšale. Ah ne, ne gre za banalnosti, kakršna je scenarij izhoda iz krize, čeprav bodo Hrvatje vsak čas na kolenih in čeprav jim resno grozi, da bo število brezposelnih preseglo število zaposlenih, za nemalo državljanov pa je vsebina zabojnikov za smeti že postala edini vir prihodkov. Ne, politiki, vladajoči in opozicijski, so soglašali, da je ravno v krizi strašansko pomembno ohraniti zdrav domoljuben odnos do države in nacionalne biti, torej da je zdaj brez dvoma pravi trenutek za implementacijo tako imenovanega slovaškega zakona.
Slovaškim hard core nacionalistom je namreč uspelo skozi tamkajšnji parlament spraviti tako imenovani zakon o domoljubju, ki med drugimi nacionalnimi krasotami predvideva tudi vsakodnevno igranje himne v osnovnih in srednjih šolah. Himno morajo zaigrati in po možnosti zapeti celo v slovaških šolah za gluhoneme, predvideno pa je tudi dvigovanje in spuščanje zastave, obešanje grbov in delov besedila ustave - kot da gre za novoletne okraske - po stenah učilnic ... Zakon naj bi začel veljati 1. aprila!
Tam na Slovaškem se je vse, kar misli s svojo glavo, od intelektualcev do študentov, dvignilo proti takšnemu arhaičnemu zakonu in se mu posmehovalo, v nasprotju s tem pa je bil na Hrvaškem deležen vsesplošnega odobravanja predstavnikov vseh političnih opcij.
»Igranje državne himne pred poukom? Seveda, popolnoma se strinjam! To je že 20 let tudi moje poslanstvo, le da mi ga, žal, doslej še ni uspelo uresničiti,« je radostno vzkliknil podpredsednik vladajoče stranke dr. Andrija Hebrang, ki mu je domislica iz Bratislave polepšala dan in ga za trenutek odtrgala od pomembne naloge razkrinkavanja sumljive vloge sedanjega predsednika republike. Ta nekdanji Tuđmanov pribočnik predsedniku prav zdaj javno očita, da na njegovi inavguraciji državne zastave in grbi niso bili dovolj poudarjeni, in ugotavlja, da je to popolnoma logično, saj so Ivu Josipoviću položaj državnega vodje tako ali tako zagotovili levičarski mediji in paraobveščevalne službe, torej, glede na izide volitev, večina Hrvatov.
Tega hadezejevca na visokem položaju žalosti, ker, tako pravi, popolnoma zgrešeno vzgajamo otroke, da se »sramujejo svojih simbolov, svoje himne in zastave«, zato ga je navdušil prav omenjeni sodobni slovaški zakon o domoljubju.
No, da hadezejevec Hebrang ne bi bil edini pavliha, so poskrbeli še drugi predstavniki politične elite, saj menijo, da je »otroke treba naučiti ljubiti in spoštovati domovino, igranje himne pa bi k temu samo pripomoglo« in tako dalje in tako naprej v tem smislu. Nedorečeno ostaja samo, ali naj bi bil drog za zastavo zapičen v vsaki učilnici, pred vsako klopjo ali samo na dvorišču, nekako tako kot pred vojašnicami ... In pa, ali se bo to, če kak otrok ne bo hotel stati mirno pred hrvaško zastavo ali odmomljati himne, štelo za neopravičen izostanek od pouka ali za veleizdajo. Vsekakor bi veljalo raziskati tudi, kateri otroci »se sramujejo svoje zastave«, jih strogo kaznovati in po možnosti izključiti iz šole, jim prilepiti rumene zvezde, jih izobčiti iz družbe in poslati v poboljševalnico.
Pa še to: zakaj se himna ne odigra in zastava ne dvigne recimo v ladjedelnicah in tovarnah, tam, kjer delavci dan za dnem stavkajo in jebejo mater državi in domovini, ali pa v domovih za ostarele, ampak ravno v osnovnih šolah? Mogoče zato, ker se delavci, ki jih je prav ta njihova država spravila ob vse pravice in jih uničila, začenjajo zavedati, da od folklore in nacionalnih simbolov nekako ni mogoče živeti, zaradi česar vse pogosteje obujajo spomine na osovraženi socializem. In seveda zato, ker se otroci najlaže pohabijo in so najprimernejši za dolgoročno indoktrinacijo z vsakršnimi ideologijami. Njim je najlaže oprati možgane z nakladanjem o pomembnosti nacionalnega in kolektivnega na škodo razvoja svobodne, individualne, torej potencialno nevarne zavesti.
Izobraževalni proces na Hrvaškem je sicer katastrofalen, učbeniki zgodovine v osnovnih šolah na primer še danes otrokom pojasnjujejo, da je bil ustaški režim uresničitev državotvornih sanj večine Hrvatov, le da se je, kaj hočemo, nekoliko izrodil in ušel izpod nadzora, Srbi so še vedno predstavljeni večinoma kot agresorji in ne kot državljani Hrvaške ... Takšnemu sistemu zares manjka le še nacionalistično poneumljanje s himno in z zastavo, z grbi po zidovih skupaj z že obešenimi križi in drugimi verskimi simboli.
Današnja Hrvaška je zanemarjena v vseh pomenih te besede, med drugim tudi zaradi svojega prvotnega okvira operetne države, svojega tvorca Franja Tuđmana, ki je Hrvate s himno na ustih pod nacionalno trobojnico in križem najprej pahnil v vojno, potem državo sprl z vsemi sosedami, jo etnično očistil in jo nazadnje, skupaj z »domoljubi«, temeljito izropal in razdejal.
V državi, kjer vlada globoka gospodarska in družbena kriza, z narodom, sključenim pod bremenom bivanjskih težav, bi oblasti resnično ustrezalo, če bi ji - najbolje z nasiljem nad otroki - uspelo oživiti nacionalistično folkloro, staro opereto, v kateri se prepevajo budniške pesmi in himne, namesto kruha pa so na voljo grbi in kosti prednikov.
Sicer pa je najboljša in najcenejša, tako rekoč kiropraktična zvijača za zagotavljanje pokončnosti opešanega naroda vsakdanje igranje himne. K dviganju zastave brez dvoma sodi boder pogled v višave. Namesto mučnega pogleda v pločnik ali notranjost zabojnika za smeti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.