8. 4. 2010 | Mladina 14 | Uvodnik
"Ne morem več, Borut!"
»Zgodovinske izkušnje nas učijo, da v trenutku največje krize ne prihaja do radikalnih sprememb, uporov ali revolucij. Od francoske revolucije vemo, da do radikalnih družbenih sprememb prihaja šele, ko kriza mine. To resnico je po svoje opredelil že Karl Marx, ko je dejal, da zavest zaostaja za družbenimi boji. Sedaj imamo krizo. Vendar se je kot družba še ne zavedamo. In šele ko bo najhujše mimo, bodo prišli na vrsto pravi premiki.«
Dr. Žarko Puhovski, hrvaški filozof
»Ne morem več, Borut!«
Stavek, ki bi ga Gregor Golobič, Patrick Vlačič, Katarina Kresal, Igor Lukšič, Franc Križanič, Mitja Gaspari (in še nekaj jih je) radi izrekli, pa ga ne morejo (več).
Ima Puhovski prav? Premiki res šele prihajajo? Že to, kar se nam v slovenski politiki dogaja zdaj, je namreč čisto dovolj. In kaj se nam dogaja? Prav to je najhuje. V resnici nič resnega. Je pa tako nelogično, tako čudno in brezpredmetno, da je vse skupaj postalo - resno. Nobene logike, nobene racionalnosti, nobenega načrta, le še dejanja, ki se pač nalagajo drugo na drugo. Nismo si znali razložiti, zakaj je moral premier Pahor tako grobo oklofutati ministra Zalarja glede Brezigarjeve. In ne razumemo, zakaj je zdaj LDS tako močno udarila nazaj. Ne razumemo, zakaj tako oster spor ravno na tej točki - ko pa je bilo točk, ki jih je tudi v javnosti laže predstaviti, pretekle mesece res veliko. Mar iz teh sporov lahko kdo ustvari kakšen profit? Ne zdi se. Pahorju ne koristi, če brani Brezigarjevo in pri tem tolče po LDS. LDS ne koristi, če zaostri spor in destabilizira vlado, ki jo imajo volivci LDS zagotovo raje kot destabilizirano vlado ali manjšinsko vlado - pa naj jim gre sedanja vlada še tako neizmerno na živce.
Znani politik je nekdaj rad govoril svojim kolegom politikom: »Preden zineš, se vprašaj, ali boš to zinil le zato, ker te srbi jezik, ali zato, ker bo to, kar boš rekel, imelo učinek. Če gre le za to, da te srbi jezik, potem odidi do prvega ogledala in povej njemu. Učinek ne bo isti, ampak bo boljši. Če pa gre za drugo, potem razmisli, kakšen učinek bo povedano imelo.« Seveda ga njegovi kolegi pretežno niso poslušali.
Tokratni spori v koaliciji nam dajejo slutiti, da je v tej vladi vse manj ljudi, ki se, preden kaj izrečejo, ukvarjajo z morebitnimi posledicami svojih besed. Seveda ne gre vseh zmetati v isti koš. Naj bomo namreč še tako naklonjeni premieru Pahorju in dobrohotni do njega - ali pa vsaj poskušamo biti -, v njegovih premierskih dejanjih ni več nobene logike. Včasih mu njegov temeljni princip komunikacije - šala - celo uspe, vse pogosteje pa se zdi vse skupaj le pobalinsko. Pa saj bi bilo vse skupaj tudi simpatično - če ne bi bil ravno premier. In v tem je dejansko osrednji problem. Ta premier se vse manj vede kot premier. To je tudi problem vse več ljudi, ki z njim sodelujejo. Ne razumejo ga. Še več: najprej ga niso razumeli. Nato so se trudili. Nato so se še bolj trudili. In so se utrudili. Ne šalimo se, ko pravimo, da ne zmorejo več. Večina je izčrpana. Izčrpana, kot je bil izčrpan Drnovšek ob seveda neprimerno hujšem in hiperaktivnem Marjanu Podobniku. A Podobnik je bil le podpredsednik vlade brez dela in nalog. Pahor je predsednik.
Ostanimo še malo pri Pahorju. Vsi, volivci in njegovi kolegi v vladi, so vedeli, kakšen Pahor je in kakšen bo, ko bo predsednik vlade. Pahor je ves čas enak. In vendar smo vedno znova presenečeni. Pahor se ne razlikuje od tistega Pahorja pred letom 2008, ampak od nerealiziranih pričakovanj vseh drugih. Pri čemer je res, da postaja Pahor iz dneva v dan bolj podoben tistemu najbolj karikiranemu Pahorju. Tiste značilnosti, ki so bile prej zgolj nenavadne, so danes še desetkrat bolj izražene. Tega stanja ne gre podcenjevati. Ne želimo Pahorja primerjati z Marjanom Podobnikom, ker gre za dva res različna svetova, ne le politika. A kako trd je lahko pristanek politika, če ga javnost ne jemlje resno oziroma če si zapravi elementarno kredibilnost, nam primer Podobnik kaže.
Kaj torej pomeni sedanja koalicijska in vladna kriza? Uporabimo kar stavek Boruta Pahorja, ko govori o gospodarski krizi, a tokrat za vladno krizo: ta kriza je priložnost! A tako kot ekonomska kriza dejansko ni kaka odlična priložnost, je tudi ta vladna kriza dejansko bolj prisilna priložnost za vlado. Priložnost ima le zato, ker je tako nizko. Vlada ima zdaj res zadnjo priložnost, da si pridobi kredibilnost volivcev. Javnost ima, to kažejo ankete, občutek, da si jo ta vlada sposoja, da se vlada in njen predsednik iz nje delata norca. In tega v teh kriznih razmerah javnost ne prenaša dobro.
Uradna razlaga spora sicer drži. A le razlaga: na neki točki so pač nekomu popustili živci. Nekdo je rekel, da ne more več, ne da bi to v resnici izrekel. Morda je Kresalovi in drugim v LDS zdaj dejansko odleglo, pa čeprav o posledicah zaostritve vnaprej niso dovolj razmislili. A vseeno velja imeti v mislih Puhovskega in njegovo napoved, da bodo pravi premiki prišli na vrsto šele, ko bo najhujše mimo. Ja, v Sloveniji ne bodo prvi premiki. Zadnje Premike smo v Sloveniji dobili leta 1992. Napisal jih je Janez Janša.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.