22. 4. 2010 | Mladina 16 | Kolumna
Obrat ljudstva
Velika čistilna akcija, interpelacija zoper KK in madžarska izkušnja
© Tomaž Lavrič
Četrt milijona ljudi je vzelo usodo v svoje roke in v grandiozni akciji v soboto krepko očistilo Slovenijo. Klasični zgled nezaupanja in nezadovoljstva z vlado, ki s svojimi odredi inšpektorjev, kriminalistov in tožilcev ni sama vzpostavila takšne oblasti, ki bi dosegla, da smeti ne bi preplavljale državo. No, ne samo s Pahorjevo vlado, tudi z dediščino Janševe in poprej Ropove ter še prej Drnovškovih vlad.
Toda, ali je zdaj Slovenija res očiščena smeti? Odmislimo tiste, ki jih pridne roke prostovoljcev niso našle. Je potemtakem v državi zdaj kaj manj odpadkov?
Niti ena smet ni izginila, samo prestavljena je na drugo mesto. Namesto po travnikih, rečnih brežinah in gozdovih jih odslej najdemo na uradnih smetiščih. Na pogled odlična akcija, ki deluje morda celo estetsko privlačno, pa ni zadela biti problema. To je enormna količina odpadkov, ki jih prebivalstvo odvrže vsak dan. Sodobna družba je obenem tudi največji proizvajalec odpadkov v zgodovini.
Poti, kako se znebimo odpadkov, so različne. Evropejci jih često izvažamo v Afriko in Azijo, s čimer te kajpak ne izginejo, ampak uničujejo okolje drugih dežel in celin. Na Slovenskem nekateri pripovedujejo o sežigalnicah, ki jih bodo kurile in tako jih bomo izgubili izpred oči. Toda če materiale sežigamo, jih po kemičnih reakcijah spreminjamo v pline, tako da namesto onesnaženih tal najprej dobimo onesnažen zrak. Na pogled brezmadežno, na vdih še večja katastrofa.
Toda, ker se zračne polucije ne vidi s prostim očesom, se je ljudje ne zavedajo. Vzemimo razvpite trde delce v zraku, ki jih meri nekaj merilnikov, katerih rezultate z nekaj vztrajnosti lahko sicer razberemo na različnih spletnih straneh. Toda medtem ko televizije in časniki vseskozi poročajo, kolikšna je izmerjena temperatura v krajih, v katerih bivamo, nam ne servirajo podatkov o trenutni onesnaženosti zraka. Župan glavnega mesta tako ne da postaviti telopa, na katerem bi v rdečih številkah zasvetila višina prekoračenih trdih delcev. Tako meščan niti nima izbire, ali naj se sprehaja po ulicah in vdihuje maligne delce, ali naj raje ostane v zaprtem prostoru. Toda zakaj se četrt milijona Slovencev, ki so očistili nasmetene površine in premorejo okoljski čut, ne zbere in ne zahteva od lokalnih in mestnih oblasti, da jim po državi postavijo semaforje zračne polucije?
Kar zadeva odpadkov, ki onesnažujejo vode, zrak in zemljo, seveda ni čudežne palčice, ki bi jih spremenila v pozitivne tvarine. Doslej znana odgovora sta dva: nekaj malega doseže vpeljava sofisticiranih tehnik razgradnje odpadkov in recikliranje, predvsem pa odločitev prebivalstva, da bo preprosto dnevno kupovalo manj izdelkov, ki so po novoletno skriti v očarljivih plastičnih škatlah in ovitkih.
Ekologije ni brez ekosofije, ta pa zahteva tudi miselni obrat stran od idej potrošniške družbe.
Kaj pa politično pomeni ta trenutek osveščanja družbe s samostojno akcijo zoper vladajoči establišment?
Na prvi pogled se zdi, da nič. V parlamentu je dosegla pirovo zmago Katarina Kresal in vladajoča koalicija. Toda sporočilo javnosti je jasno: vlada, ki zaradi gospodarske krize podaljšuje delovno dobo, zmanjšuje višino bolniških, varčuje pri socialnih pomočeh, podpira tip novega uspešneža, ki ga uteleša gospod Igor Pogačar. Sanjski podjetnik, ki je na lizing vzel ogromno stavbo pri Hypo Banki, ima takšno pogodbo z ministrstvom Katarine Kresalove, da prejema višjo najemnino kot znaša lizinski obrok. Kaj je tu sporočilo? Če imaš na svoji strani ministra, ti ta omogoči, da v desetletju postaneš lastnik ogromnih poslovnih prostorov zgolj na račun tega, da ti račune plačujejo davkoplačevalci. No, če ne ravno 100 %, pa očitno več kot 70 odstotno. In to v časih, ko je količina praznih na novo zgrajenih poslovnih stavb rekordno velika. V obdobju, ko stojijo neprodane celotne poslovne soseske!
Pogačarjev know-how pa tudi ni splošno uporaben - noben drug državljan, ki ne zmore plačati obroka za stanovanjski kredit, se ne more obrniti na policijsko ministrico s predlogom, da naj ministrstvo najame večje število stanovanj za svoje uslužbence po višji ceni od mesečnih odplačil njegovega kredita, pri čemer bi tudi kot najemodajalec tudi sam po pogačarjevsko profitiral.
A kaj v praksi pomeni interpelacijska zmaga Kresalove? Premagala je opozicijske glasove. Toda poglejmo v državo, ki je imela dokaj podobno zgodovino relativno mehke oblike komunistične oblasti - na Madžarsko. Med leti 2002 in 2010 so bili na oblasti socialisti, katerih premier je tik pred volitvami 2006 lagal, ko je javnosti potvarjal gospodarske rezultate. Socialisti na Madžarskem so sicer stranka prenovljenih nekdanjih komunistov, ki se je demokratizirala in spremenila ime, podobno kot slovenska komunistična stranka v socialdemokrate. Podobnosti s Slovenijo je precej: socialisti so vladali med leti 1994 in 1998 in 2002 ter 2010, medtem ko je Fidesz vladal le med leti 18 in 2002. Tako kot je bila le en mandat prva vladna stranka slovenska SDS.
Madžarski socialisti so v zadnjem obdobju postali neobčutljivi na korupcijo in klientelizem v lastnih vrstah. Tako je leta 2009 nastala celo stranka z imenom »Politika je lahko drugačna«, ki je osnovana na idejah zaščite okolja, omejene gospodarske rasti ter borbe s korupcijo.
In kaj počne Pahorjeva vlada, ko naleti na evidentno korupcijo, kot je kartelni dogovor gradbenih baronov ali davkoplačevalska pomoč poslovnežu Pogačarju? Premier je takoj napovedal, da bo dal naštudirati najboljše evropske zakone, ki onemogočajo kartelne dogovore. Namesto da bi podvzel ukrepe zoper že storjene rabote Zidarjev in tovarišije, pozabi na storjeno ter pripravlja zakonske spremembe. V zadevi »Nacionalni preiskovalni urad« pa njegovi koalicijski partnerji ne podprejo odstavitve sporne policijske ministrice, ampak se zaklinjajo, da bodo ustanovili komisije, ki bodo pregledale za proračun škodljive pogodbe. Skratka, namesto, da bi potegnili gesto, so najavili, da se bodo s problemom delovno ukvarjali. In verjamejo, da bodo ostali na oblasti, četudi jih vodi načelo tovariške podpore koalicijskih partnerjev.
Na začetku letošnjega aprila so imeli na Madžarskem volitve. In rezultat? Se je tokrat tehtnica nagnila rahlo na desno? Pet poslanskih mest je dobila zelena stranka »Politika je lahko drugačna«. Toda volivci v njej niso prepoznali velikega akterja. Tokrat je premočno zmagal Fidesz, ki je popolnoma porazil socialiste. Ne za 5 ali 10 odstotkov, ampak drastično. Leta 2006 so namreč socialisti dobili 2,7 milijonov glasov, Fidesz pa 2,270.000 glasov. Leta 2010 pa je Fidesz nabral 60 tisoč novih volivcev in zmagal. Koliko državljanov se je tokrat identificiralo s politiko socialistov? Vsega nekaj več kot 990 tisoč. Izgubili pa so 1,7 milijona glasov!!!!!!!!!! Procentualno ravnotežje 43,2 za socialiste proti 42,2 za Fidesz, se je obrnilo na 52,7 za Fidesz proti 19,3 za socialiste. Prenovljeni madžarski komunisti so dobesedno strmoglavili.
Se nekaj podobnega lahko dogodi koaliciji SD-LDS-Zares?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.