22. 4. 2010 | Mladina 16 | Kolumna
Iluzija o koncu krize
Ljudje so na splošno prepričani, da je že napočil čas, da kriza popusti. In samozadostne iluzioniste srečamo tudi višje v krošnjah.
Grška fiskalna kriza in islandski vulkanski izbruh sta dober dokaz, kako problematično in kaotično bo letošnje leto. Globalizacija gospodarstva naj bi kot velika vezna posoda povečala robustnost nacionalnih ekonomij in velikih regionalnih ekonomskih povezav, dejansko pa povečuje soodvisnost in širi krizna žarišča. Slovenija bo po vseh osrednjih letošnjih ekonomskih kazalcih domačih in tujih napovedovalcev končala v stagnaciji z domala ničelno gospodarsko rastjo, toda s povečanjem brezposelnosti in poglabljanjem nelikvidnosti in zadolževanja. Ogrožene so celotne panoge, še vedno ni prave razmejitve med diskrecijskimi protikriznimi ukrepi in raznovrstnimi strukturnimi reformami, politična kredibilnost vlade in sposobnost njenega kriznega vodenja pa sta na najnižji točki doslej. Politična retorika, kako kriza še vedno ustvarja priložnosti, iz nje pa bomo izšli kot zmagovalci, če bomo le sledili vedno bolj smelemu voditelju vlade in njegovi razglašeni ekipi, postaja vse bolj groteskna.
Temeljna dokumenta vladne ekonomske politike izhoda iz krize, Proračunski memorandum (2010-2011) in Program stabilnosti (2010), sta formalno korektna, vsebinsko pa delujeta neusklajeno in premalo natančno. Nikjer ni videti vsebinskih problemov slovenskega gospodarstva, zadolženosti in izpostavljenosti bank, nelikvidnosti in plačilne nediscipline, nepremičninskega balona in krize gradbeništva, slabega korporativnega upravljanja in kriznega vodenja podjetij z lastninskimi deleži države. Nikjer ne govorita o povečanju javnih investicij, velikih in dolgoročnih projektih, ki so običajni keynesinanski vzvodi rasti. Pač pa Proračunski memorandum stavi na konsolidacijo javnih financ z omejevanjem proračunskih odhodkov, Program stabilnosti pa poudarja uporabo evropskih sredstev in strukturne reforme. V presečišču konsolidacije javnih financ in podpiranja dolgoročne rasti preprosto niso opredeljene ključne razvojne funkcije, konkurenčnost države, podjetništvo in globalni marketing za nove trge. Čas ukrepanja pa niha med tremi leti (2013) in petdesetimi (2060) in je kot protikrizni zastavek enkrat preozek, drugič z vidika strukturnih reform nesmiselno dolg.
Ključna sta ocena globine in trajanja krize in tudi način njenega spremljanja in dojemanja. Zgodovinske analogije kriz nam pri tem ne pomagajo dosti, saj kvečjemu lahko trdimo, da gre za daljšo in globljo krizo kot v večini primerov v zadnjem stoletju, hkrati pa je boljša sposobnost njenega obvladovanja. Z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da bo dno doseženo v letu 2010 in da bo brezposelnost naraščala do leta 2013. Proračunski primanjkljaj, strukturni in ne ciklični, bo mogoče obvladovati morda sredi mandata naslednje vlade, leta 2015 ali celo pozneje, tako da je zgolj javni dolg še mogoče zadržati v želenih maastrichtskih okvirih. Vrnitev na rasti, ki bodo višje od EU-15, je negotova. Dosedanji model rasti, ki temelji na zgrešeni fiskalni reformi in reformi plač v javnem sektorju, pa na zunanjem zadolževanju in primanjkljaju na tekočem računu, kar vse sodi med katastrofalno ekonomsko dediščino Janševe vlade, da ne bo pomote, v sedanji krizi preprosto ni več mogoč. Toda kako oblikovati novega? Pahorjeva vlada za sedaj ne ponuja nobene prave alternative. Razpredanje o zmanjšanju primanjkljajev do leta 2013 s pomočjo proračunskih odhodkov, pa ponujanje dolgoročnih institucionalnih in strukturnih reform, ki niti srednjeročno ne prinašajo učinkov na rast, pomenijo vladni strel v prazno. Ključna javnofinančna konsolidacija, ki naj bi strukturni deficit vrnila na predrecesijsko raven do leta 2013, je preprosto neizvedljiva.
V ospredju so tri temeljne napake. Vlada si je z vidika vodenja ekonomskih politik preprosto zadala preveč ciljev glede na število razpoložljivih instrumentov in možnosti ukrepanja. Gre za klasično Tinbergenovo zanko vodenja ekonomskih politik, kjer njihovi učinki ne pridejo sočasno z ukrepi in njihovimi stroški. Druga napaka je del razvojnih politik in jo lahko pripišemo Schumpetrovi tezi o konstruktivni destrukciji ekonomskega sistema. Javnofinančna konsolidacija povsem različno obravnava različne javne blagajne in ni povsem jasno, kdo in kako bo nosil stabilizacijsko breme v naslednjih letih, državni proračun in proračun občin ali pa obe socialni blagajni, zdravstvena ter pokojninska. Ob domala načrtovani »destrukciji« potrebujemo konstruktivne opredelitve glede investicij, podjetništva in konkurenčnosti kot gonilne sile izhodne strategije. Tretja napaka ima povsem politični značaj in bi se lahko zgledovala po Keynesovi opazki glede nujnosti politične legitimnosti ukrepov. Politično šibka vlada, ki odpira vse fronte, od sindikatov do delodajalcev, od upokojencev do študentov, od notranje do zunanje politike, gospodarstva in kulture, preprosto politično ne more preživeti. Zato njeni ekonomski ukrepi niso del rešitev, temveč postaja sama problem.
Ljudje pa so na splošno prepričani, da je že napočil čas, da kriza popusti. Ne poznajo zakonitosti poslovnih in političnih ciklov, ne zanimajo jih stranpoti ekonomskih in razvojnih politik, preprosto želijo voditelje, ki ponujajo izhode in se vdajajo iluziji, da so politično-ekonomske reči pač razumljive in obvladljive. Toda samozadostne iluzioniste srečamo tudi višje v krošnjah. Keynesianski ekonomisti in politiki so prepričani, da bodo finančni trgi samodejno in po nizki ceni pokrivali proračunske deficite držav. Drugi spet opozarjajo na zanko finančnih trgov in višje stroške, toda ne ponujajo alternative za negativno delovanje fiskalnih multiplikatorjev. Ideologija nizkih davkov, privatizacije in zamejevanja socialne države postaja socialna bomba, ki vodi v politični kaos.
Politično-ekonomsko vzdržen izhod iz krize je dolgoročen projekt, ki zahteva investiranje v nove tehnologije, znanje in zaposlenost. Tega ne morejo ponuditi politiki in država, temveč biznis in zasebni sektor. Njihovo sodelovanje je ključno, podobno velja za zaupanje. Brez tega finančni trgi ne bodo rešili dolžniške krize, politiki pa tudi ne balona svojih obljub. In ne pozabimo. Biznis bo na koncu gospodar sprememb, politika zgolj njegov služabnik, čeprav danes izbira jedilnik in sanja o »mizici, pogrni se«. Tudi te lekcije Pahorjevi še niso vzeli.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.