29. 4. 2010 | Mladina 17 | Hrvaška
Kako se nismo borili v Bosni
Tuđman je o razkosavanju Bosne govoril popolnoma odkrito, tako kot to pač počnejo blazneži, prepričani o svojem zgodovinskem poslanstvu.
Tokrat pa je šel hrvaški predsednik Ivo Josipović res predaleč. Človek se je odpravil v Sarajevo in tam dejal, da mu je žal, ker je Hrvaška sodelovala v bojih v Bosni. A mu to še ni bilo dovolj, zato se je napotil v Ahmiće in se poklonil pred skupno grobnico 116 Amićanov, ubitih leta 1993. In nato še nekaj lamentiral o tem, da je bila hrvaška politika v devetdesetih letih odgovorna za umiranje Muslimanov v Bosni, iz česar je bilo mogoče sklepati, da za pokol skoraj vseh prebivalcev vasi Amići v srednji Bosni dolži hrvaške vojake.
To je prvake vladajoče stranke na čelu s premierko Kosorjevo upravičeno popolnoma spravilo ob živce, zakadili so se v predsednika in sklenili, da bi ga bilo pravzaprav treba odpoklicati. Zaradi poskusa državnega udara! Ker menda ponareja zgodovino in hoče Hrvaško, ki je bila vedno samo žrtev, razglasiti za agresorja, poleg tega pa je s svojimi besedami zbudil precejšen dvom o strahotno pomembnem dokumentu, tako imenovani deklaraciji o domovinski vojni, ki jo je izglasoval sabor. V njej je zapisana edina zgodovinska resnica, da se Hrvaška ni nikoli borila v Bosni, kaj šele, da bi njeni vojaki poleg tega še pobili vse tiste ženske, otroke in starce v Ahmićih.
V šali bi lahko rekli, da je pravi paradoks, kako odlično je Josipović, popolnoma drugače od Jadranke Kosor in njenih jastrebov, seznanjen s Tuđmanovo zamislijo in izvajanjem načrta o delitvi Bosne. In da, drugače od njih, priznava celo sodbe haaškega sodišča, med drugim tudi obsodbo zločincev, ki so zagrešili pokol v Ahmićih. Nekako nenavadno je, da se Jadranka Kosor ne spominja recimo Darija Kordića, šefa njene stranke v BiH, ki je dan pred pokolom v Ahmićih izdal ukaz, da je treba pobiti vse, tudi otroke, ker ti »otroci jutri lahko postanejo odrasli ljudje«. Nemogoče je, da je pozabila njegovo ime in imena drugih Hrvatov, ki so jim v Haagu sodili zaradi grozljivega zločina v Ahmićih, skupine, ki se je haaškemu sodišču vdala z izrecno podporo tedanje oblasti, v kateri je bila gospa Kosor na visokem položaju, saj je bila podpredsednica parlamenta.
Morda pa je sedanja predsednica Tuđmanove stranke resnično pozabila, da so zločinci, ki so 12-letnemu Adnanu Zecu ob zori aprilskega dne pred 18 leti pred očmi ubili očeta, mater in sestro, nosili uniforme hrvaške vojske. Če nič drugega, bi se premierka ob tem lahko spomnila vsaj ogromnega zneska, ki se že leta iz hrvaškega proračuna namenja za financiranje stanovanj, pokojnin in drugih ugodnosti za tiste, ki so se v Bosni borili za interese Franja Tuđmana in sodelovali tudi v pokolu v Ahmićih. Toliko bolj, ker so to privilegiji, ki jim prav ona zagotavlja nedotakljivost, celo navkljub novim zelo strogim ukrepom za izhod iz krize, s katerimi zmagoslavno maha te dni.
Prav ta shizofreni položaj je skušal rešiti hrvaški predsednik, ko je nase prevzel dolžnost opravičila in obžalovanja zaradi hrvaških zločinov v Bosni in Hercegovini. Pri čemer se je opiral na dokumentirane podatke o Tuđmanovem razkosavanju Bosne. Ivo Josipović je moral namreč samo - namesto v deklaracijo o domovinski vojni, ki je razvpit zgodovinski ponaredek - pogledati v avtentične zapise besed Franja Tuđmana, ki so vsi skrbno zbrani na enem mestu. V bukvetini, ki obsega več kot tisoč strani in nosi naslov Stenogrami o delitvi Bosne, izdala pa sta jo tednika Feral Tribune in sarajevski Dani. V teh avtentičnih zapisih s pomembnih zasedanj hrvaškega političnega vrha v devetdesetih letih kar mrgoli na desetine in desetine eksplicitnih dokazov o tem, da je Franjo Tuđman ne le delil Bosno, ampak je bil obseden tudi z mislijo, da ta država sploh ne bi smela obstajati. »Z našega stališča, nič manj kot s srbskega, obstaja potreba, da se težava reši v svojem bistvu, kajti to, da bi BiH obstajala še naprej, bi bil zgodovinski absurd, saj bi se ohranila kolonialna tvorba, ki je nastala v času od 15. do 18. stoletja ...« Te besede je, med drugimi grozotami, Tuđman govoril pred političnim vrhom države junija 1991.
Dve leti pozneje je njegova vojska v Ahmićih pobila 116 vaščanov, odprla taborišča za Muslimane v nekaj krajih v BiH, porušen je bil stari most v Mostarju, Stolac zravnan z zemljo ... Z eno besedo, Bosno so razkosavali točno tako, kot sta se dogovorila Tuđman in Milošević, plod njunega skupnega zločina pa sta bili paradržavi Herceg Bosna in Republika srbska. Vse to je razvidno iz omenjene knjige Tuđmanovih stenogramov, in če bi Tuđman po kakem naključju preživel in končal v Haagu, bi mu že samo ta knjiga zagotovila, da bi bil zaprt do konca življenja. Ivo Josipović je dobro predelal to snov in njegovo opravičilo v Ahmićih je izredno pomembna človeška in politična poteza za celotno regijo, posebno še za Hrvaško.
Ne smemo pa se seveda čuditi agresivnemu in politično povsem idiotskemu napadu gospe Kosor in njene ekipe, vseh po vrsti Tuđmanovih bivših sodelavcev, na Iva Josipovića. Slaba vest? Nelagodje zaradi lastnega angažmaja ali molka ob uresničevanju neke zlovešče politike? Od tod tudi perverzni poskus obrambe Franja Tuđmana pred njim samim s prezrtjem njegovih besed in dezavuiranjem Iva Josipovića.
Tuđman je bil glede tega iskrenejši v svojih namerah, saj je o razkosavanju Bosne govoril popolnoma odkrito, tako kot to pač počnejo blazneži, prepričani o svojem zgodovinskem poslanstvu. Še poleti 1990, medtem ko smo v Vili Dalmacija v Splitu čakali, da pride Slobodan Milošević, mi je Tuđman govoril, da Bosna ni nikakršna država, ampak samo primitivna umetna tvorba, potem pa izrekel tudi tisto najpomembnejše in najstrašnejše - da se bo o delitvi zlahka dogovoril z »razumnim politikom«, kakršen je Slobodan Milošević. In sta se, dogovorila. Razkosala sta jo. Vsem deklaracijam navkljub.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.