6. 5. 2010 | Mladina 18 | Kolumna
Manjkajoči žvižgi
Praznik dela, kredit Grčiji, stadion v Stožicah, KK Olimpija, elitna lokacija za enega kupca in politiki v napačnih gledališčih
Kaj je bila posebnost letošnjega Praznika dela? S svojimi govori so zasijali predsednik države, predsednik vlade in ljubljanski župan.
Še leto nazaj je predsednik Danilo Türk bojeval bitko, da mu dodelijo posebno predsedniško rezidenco. V svojem mandatu se je vpisal v knjigo rekordov po najdražjem potovanju v Sarajevo, ki ga z avtom dosežemo v sedmih urah, on pa je za pot porabil več kot 50 tisoč evrov. A tokrat je brez rdečice nastopil kot prvi med pripadniki delavskega razreda.
Vlada premiera Boruta Pahorja pripravlja serijo ukrepov, s katerimi bo zniževala pravice zaposlenih, toda prvi mož vlade je lahkotno spregovoril v osrčju praznika delavstva.
Ljubljanski župan Zoran Janković je ukazal, da delavci gradijo stadion v Stožicah na sam 1. maj, a istočasno se je javil v govoru na Rožniku kot eden voditeljev delavske levice.
Večji politični paradoks bi doživeli samo še, če bi bil oficir SS slavnostni govornik na komemoraciji v Auschwitzu! A tega seveda ne bomo pričakali. A ne zato, ker bi med nemškimi vojaškimi veterani ne našli predrzneža, ki bi stopil na govorniški oder, ampak zato, ker bi udeleženci proslave poskočili od besa. Mero spodobnosti diktira publika, ki določa, kdo ima potrebno digniteto, da na njihovem prazniku spregovori.
Toda na Slovenskem nismo doživeli, da bi udeleženci proslav izžvižgali trojico, ki ima z delavskimi pravicami toliko kot s predlanskim snegom. Tektonski obrat pa se je dogodil na Škisovi tržnici, kjer je premiera Pahorja pričakal najhujši žvižgalni koncert v slovenski novejši zgodovini. Reakcija študentov je bila edina razumna: moža, ki jim ukinja status študentskega dela, so pričkali s salvami žvižgov. Nonšalantno je prišel na njihovo veselico in si vzel pravico do nastopa. A premier, ki vsakodnevno nastopa pred TV kamerami, ki je navajen, da ga pred obiskom Slovenskih železnic pričaka vodstvo v špalirju, je bil ogorčen, da ga študenti ne marajo.
Še dobro, da ni obiskal Prekmurja. Njegova vlada je sklenila, da s pol milijarde evrov pomaga grški nomenklaturi in bančnikom, ki jim preti, da ostanejo brez vrnjenih milijardnih posojil. Hkrati pa taista vlada zamrzne izplačevanje odškodnin Prekmurcem, ki so jim poldrugo desetletje pretresale šipe in stene kolone tovornjakov, ki so brzele proti vzhodu. Vlada, ki svojim državljanom ne izplačuje dogovorjenih kompenzacij, si bo zdaj sposojala denar za kreditiranje države, kjer so povprečne plače bistveno višje kot slovenske!!!!!????
Parlamentarna opozicija je presenetila z zahtevo po zamenjavi predsednika Državnega zbora. Napadeni Pavle Gantar je reč pojasnil, češ da gre za maščevalno akcijo SDS, in da je zadeva skregana s pametjo, saj poslanci nimajo kaj odločati o tem, komu zasebna banka daje kredite. Opozicija mu namreč očita, da je dvakrat zavrnil parlamentarno razpravo o posojilu NLB, ki naj bi kreditirala izgradnjo ljubljanskega stadiona.
Na prvi pogled se njegov ugovor zdi racionalen, toda kaj se zgodi, ko banka v večinski lasti države pade v finančno krizo? - Vlada ji nameni gigantsko pomoč, ki jo na koncu plačajo državljani.
Obenem pa ta pogled širi naivno vero v vsemogočnost bančnikov in finančnikov, ki da so potencialni rešitelji nacionalne dobrobiti in jim moramo zato pustiti popolno avtonomijo ter sprejeti krčenje pravic zaposlenih.
Na delavskem prazniku sicer ni bilo zaznati košarkarjev Olimpije. Največji športni klub v slovenski zgodovini je v popolnem razsulu. V nekaj mesecih mu je pobegnila šesterica najboljših igralcev: reprezentanti Sani Bečirović, Uroš Slokar, Gašper Vidmar, odlični Američan Matt Walsh ter kvalitetna centra Nemanja Aleksandrov ter Vladimir Golubović. Od sanjskega moštva, ki naj bi igralo vidno vlogo v evroligi, je ostala peščica igralcev, ki izgublja celo s podeželskimi klubi v slovenski ligi.
Kako je to mogoče? Preprosto, poglejmo, kdo so ljudje, ki so bili v februarju člani konsolidiranega upravnega odbora? - O usodi in delovanju košarkarskega moštva sta odločala predstavnika Telekoma, Pivovarne Union, ljubljanski podžupan ter predstavniki Mobitela, BTC-ja, Zavarovalnice Triglav in Intersporta. Ideja, ki je prototip slovenske aktualne države: dajte moč nosilcem gospodarske in politične moči in podjetje oz. društvo bo doseglo svoj optimum. In sistem ima za povrh še varovalko - nad vsem bdi nadzorni svet, ki mu predseduje gospod Roman Jakič, mestni svetnik iz vrst Jankovićeve liste.
Izplen sanjske ekipe upravnikov in nadzornikov je popolni fiasco ljubljanske košarke. V vodstvu ni nikogar, ki bi se spoznal na košarko; celo legendarni Ivo Daneu je v zadnjem intervjuju obupal nad vodenjem Olimpije. Pod vladavino finančnih magov in lokalnih politikov se je dogodilo, da že osem mesecev ne izplačujejo rednih plač igralcem.
Skratka, eklatantni dokaz, da klub, ki v vrhu nima nekdanjih košarkarskih zvezdnikov in poznavalcev košarke, pač nima prihodnosti. Skratka, ko je delavski razred košarkarjev izvržen in ga nadomestijo predstavniki kapitala, začne umirati sama košarka.
Edini, ki po donkihotovsko vztraja, je trener Jure Zdovc. Še naprej vodi ekipo, pa čeprav nima več niti deseterice izkušenih košarkarjev. V taki situaciji trener običajno pokaže kanček solidarnosti in odstopi.
Toda te dni so mediji prinesli vest, da je Jankovićeva mestna ekipa sklenila pogodbo z gospodom Zdovcem, po kateri je za 200 tisoč evrov prišel do 316 kvadratnih metrov velike hiše v samem osrčju Ljubljane v bližini Stolnice. Manj kot 700 € za kvadrat na najbolj prestižni točki mesta!!!
Reč daje vtis, da je formalno precej čista, občina je namreč objavila javni razpis, na katerega se je prijavil samo on. Zanimivo, za stavbo ni razpisala javne dražbe, ki bi jo na veliko oglaševala in skušala privabiti čim več potencialnih kupcev.
Tako kot nekoč posel Kresal-Pogačar, ki je potekal v obliki javnega razpisa, vendar pod pogoji, ki so vnaprej izločili množico drugih udeležencev.
Ministrica Kresalova tokrat ni bila častna govornica ob delavskem prazniku, se je pa zapisala v medije s poletom z zasebnim letalom v berlinsko gledališče na predstavo Tomaža Pandurja. Gospa ima seveda pravico, da si za svoj denar omišlja prestižne poteze, toda kot ministrica deluje kot predstavnik finančnih parvenijev.
V mestu Trst deluje Stalno slovensko gledališče, ki v letošnji sezoni od italijanske vlade ni dobilo niti toliko sredstev, da bi izpeljalo celoletni program. Pahorjeva vlada je načelno zavrnila možnost, da mu pomaga z nekaj sto tisoč evri. To pač ni Grčija, to se slovenske države ne tiče.
A ta steber slovenske identitete na Tržaškem prinaša odlične igre, kot je denimo Oblomov, kjer virtuozno igrata Radoš Bolčina in Vladimir Jurc. Toda mediji niso doslej poročali, da je predstavo obiskal Borut Pahor ali kdo izmed njegovih ministrov. Pa to ne bi bila samopromocija, ampak namig državljanom Slovenije, da je pravzaprav zelo preprosto odpeljati se na gledališko predstavo v Trst in podpreti slovenstvo onkraj zahodne meje.
Pa še premier bi jo bržkone odnesel brez žvižgov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.