13. 5. 2010 | Mladina 19 | Kolumna
Čas fatalnih odločitev
Oblastniki, ki pričakujejo apriorno podporo ljudstva
© Tomaž Lavrič
Referendumska kampanja o arbitražnem sporazumu je že po nekaj dnevih presegla referendumske okvire. Osnovna ideja medijskega poročanja je dati enak odmerek pristašem enega in drugega odgovora, tokrat pa se je prelila prek vseh meja. Predsednik vlade agitira celo na proslavah, saj je ob Dnevu Evrope svoj govor spremenil kar v propagandni nastop. Televizija in radio v osrednjih poročilih prinašata posnetke s shodov političnih strank, servirata javne izjave, tako da se dogaja hiperpolitizacija referendumske teme. Pri čemer je zastavek precej enostaven: ali verjamete premieru Borutu Pahorju, da je sklenil tak sporazum, ki bo Sloveniji prinesel morsko mejo z odprtim morjem?
Profesor France Bučar mu ne verjame na besedo in ga premierevi nastopi spominjajo na Kardeljev čas, kjer je moralo ljudstvo vnaprej verjeti, da so njegovi dogovori apriorno dobri. In od tod izpelje sarkastični sklep, da ima državljane za mentalne degradirance. Izjemno ostra ocena, kajpak žaljiva, pa vendar - izpostavlja problem zahteve po verovanju na besedo.
Pahorjev odgovor trem starostam Tinetu Hribarju, Borisu Pahorju in Francetu Bučarju je očitek: kje ste pa bili prej, zakaj niste vi predlagali boljše rešitve? Jih je mar pred podpisom dogovora s hrvaško premierko povprašal za nasvet? Hkrati pa predpostavlja pogled, da se je naposled našel junak, ki je presekal gordijski vozel, ki ga pred tem desetletja ni zmogel nihče. Torej, Borut Pahor nacionalni junak.
Precej pravljični koncept politike, še zlasti glede na moderno zgodovino. Doslej so se namreč dogodili trije krucialni državniški referendumi. Leta 1990 je bil razpisan plebiscit, na katerem so državljani odločali o ustanovitvi samostojne države. A poprej je vladajoča koalicija Demosa našla soglasje z opozicijskimi strankami komunistov, socialistov in liberalcev. Leta 2003 je Ropova vlada liberalnih demokratov poiskala podporo pri opozicijskih strankah SDS in Novi Sloveniji pri referendumskih odločitvah o vstopu v EU in NATO. Še prej je predsednik vlade Janez Drnovšek dosegel sporazum »Drnovšek-Račan« o razmejitvi med Slovenijo in Hrvaško, kar pa ni storil na svojo roko, temveč se je o njem posvetoval z opozicijskimi strankami.
Vsakič, ko je šlo za nacionalno vprašanje, je vladna stran poiskala rešitev družno s svojimi političnimi tekmeci. To je pač področje, ki zahteva narodno enotnost.
Borut Pahor je končal to tradicijo nacionalnega konsenza in se o usodi države odločil sam oziroma s svojimi partnerji. Hkrati pa pritaknil še zavezujoči moment: če me ne podprete, bo to slabo za Slovenijo.
V tej situaciji pa Bučarjev sarkazem ni več retorična figura, ampak povsem racionalna drža. Sicer pa je referendum že sam po sebi vedno dobra izbira: naj se odločimo tako, ali drugače, vsak izid je dober.
V soočenju z bivšim premierom Janezom Janšo je aktualni premier razkril nov argument. Povedal, je, da je izjava hrvaške premierke Jadranke Kosor dan po sklenitvi sporazuma, s katero je ta zanikala, da se strinja s slovenskim ozemeljskim stikom z odprtim morjem, le predstava za hrvaško javnost. Da torej z njo ni negirala sporazuma, temveč je le pomirila svoje nasprotnike. Takoj za tem je prišel hrvaški demanti z vladne strani, ki pravi, da predsednica Kosorjeva Pahorju ni obljubila niti ni sprejela slovenske zahteve po stiku z mednarodnim morjem!?????
Sklicevanje na hrvaško premeirko je torej kvečjemu argument v prid skeptikom, ne pa Pahorju.
Ta mehanizem pri reševanju javnih zadev, kjer akter postavlja rešitev kot fait accompli, ki ga moramo preprosto sprejeti in se odpovedati izbiri med več rešitvami, pa se ne omejuje le na Pahorjevo vlado. Identična zadeva je Jankovićev projekt stadiona v Stožicah. Ko se mu je podrl prvotni načrt, po katerem bi stadion financiralo srbsko podjetje Delta, ni postopkov ustavil in razpisal mestni referendum, na katerem bi povprašal meščane, če se strinjajo, da v prihodnjih letih plačujejo nekoliko večje davščine in s tem družno postavijo športni kompleks. Namesto tega je začel gradnjo brez potrebnih sredstev, računajoč, da bo zadevo prignal tako daleč, da bo na koncu ostala ena sama rešitev: pomoč države oziroma državnih bank, ali pa propad na tri četrt zgrajenega kolosa. Kdo bi gledal osamelo betonsko grobnico? To bi bil ja popolni nesmisel. - Res?
V Španiji so v letih finančnih sanj zgradili nova fantomska mesta, ki so danes dobesedno mesta strahov. V njih praktično nihče ne živi. Stanovanj je bilo preprosto zgrajenih veliko preveč.
Ko opozicija zahteva sejo parlamenta, na kateri bi obravnavali posojila bank stožiškemu fantomu, vladna stran, predvsem poslanci Zaresa, oponira, češ, da je to poslovna odločitev.
NLB kot potencialni kreditor je v prvem kvartalu zabeležila nekaj milijonov evrov izgube, v pomanjkanju finančne moči se je zadolžila pri mednarodnih kreditorjih za 440 novih milijonov. Sedaj pa naj bi prispevala levji delež 150 milijonov velikega posojila?
Da zadeva ni čista, govori že dejstvo odlaganja tega kreditiranja. Toda, če je stvar res modra naložba, bi jo veljalo zastaviti povsem finančno. Bančni vrh, ki je pripravljen dati tako posojilo, naj garantira z vsem svojim premoženjem, da poravna morebitno izgubo. Preprosto, ako so gospodje Jaušovec in tovariši res prepričani v lukrativnost posla, naj zastavijo še svojo materialno odgovornost!
Ob dnevu razkazovanja trave na novem stadionu se je na tiskovni konferenci odzval največji sindikat v državi. Sekretar Ladislav Rožič je nejevoljen nad firbci, ki jih zanima, kakšne barve je trava na igrišču, zgrožen poantiral, da ljudi ne zanima, kakšno je življenje delavcev, ki gradijo stadion. Delavec, ki si je edini upal povedati, da ga delodajalec izsiljuje, da se mora odpovedati regresu, je izgubil službo!!!!!! Ob njem je nekaj trpkih o suženjskem delu pristavil še sindikalni voditelj Dušan Semolič. - ???????
Mož z desetimi obrazi. Ko je imel na Prvi maj svečani govor župan Zoran Janković, je gospod Semolič potisnil v pozabo kršenje delavskih pravic na Jankovićevem stadionu. Moral bi sklicati tiskovno konferenco in v imenu dignitete prepovedati ta cinični nastop župana na delavski praznik.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.