3. 6. 2010 | Mladina 22 | Uvodnik
Velesila Slovenija
Že od začetka krize - pa tudi že prej - se tako v Sloveniji kot drugod izpostavlja kot osrednji problem naša konkurenčnost. Slovenija je nekonkurenčna, trdijo ekonomisti, trdi tehnična inteligenca, trdijo domači in tuji znanstveniki in strokovnjaki. A nihče ne pove: Slovenija nima Nokie in je nikoli ne bo imela. Slovenija nima poceni kitajske delovne sile in je tudi nikoli ne bo imela. Slovenija nima izjemne obale tako kot Grčija in Hrvaška, zato nikoli ne bo turistična velesila. Slovenija ne bo nikoli vir čokolade za ves svet. Ne bomo znani po svojih izjemnih bančnikih. Pica ne bo nikoli slovenska. Tag Heuer ni slovenska firma. BMW je nemški. Naše startne pozicije so dane in so skromne. Vse ostalo so nianse.
Mi smo namreč tisti, ki sestavljamo francoske avte in smo nekdaj šivali nemške avtomobilske sedeže. Imamo enega izdelovalca bele tehnike, enega res močnega farmacevta in enega relevantnega izdelovalca avtodomov. Imamo dva, tri resne grozde podjetij in enega lokalno močnega trgovca. Vse skupaj je že v primerjavi z nekaj sosednjimi pokrajinami drobižek. Saj to ni nič slabega, a tako je.
Ekonomist Franček Drenovec je pred letom dni v Mladini objavil besedilo z naslovom Pred nevihto. Že takrat je jasno zapisal: »Razvojna vizija, ki nam jo ponujajo ekonomisti, vključuje ponovno zgolj povečevanje intenzivnosti in prožnosti dela, zgolj odrekanje, zgolj omejevanje rasti plač in kolektivnega standarda. Skrajni čas je, da dodamo ekonomskim in socialnim politikam tudi razvojne politike, politike spreminjanja. Potrebne so spremembe v globinskem, dolgoročnem horizontu, ki niso v dometu podjetniškega sektorja, pa tudi ne v dometu ekonomistov. To je posel za politike.«
To ni vse. Zapisal je tudi: »Glavni 'vrelec' tehnološkega napredovanja, izobraževalni sistem, se v Sloveniji po tistem davnem enkratnem zamahu, ki je trajal nekako do leta 1975, tako rekoč ni več spreminjal. Zaostanek je obupen. Povpraševanje po visokošolskem študiju je ogromno, med ljudmi je razumevanje 'razvoja' v sodobnem svetu zelo jasno, vpis se je zadnje desetletje podvojil - a brez kakršnegakoli odzivanja ponudbe, brez kakršnekoli krepitve državnih politik. Financiranje na študenta se je radikalno skrčilo in temu primerno kakovost.«
Ta politika se nadaljuje. Danes se v resnici vse spreminja le toliko, da se vsakomur položaj čim manj spremeni. Še vedno so vsa razmerja in ravnotežja enaka. Resnica je, da se sredstva za znanost in razvoj povečujejo. Pa se njihova ciljanost povečuje? Treba je le podrobno pogledati različne javne razpise, ki jih objavlja država na vseh področjih (od kulture do zdravja), pa bo jasno: pretežno se denar meče pač tja, kamor ga je država vajena metati že leta, pa čeprav tam nič ne zraste. In tudi ko ga meče drugam, ga meče zaradi trenutnih vzgibov uradnikov, navdušenja ministra nad določenim področjem, očaranostjo funkcionarjev in tako naprej. Ali pa zgolj zato, ker je tam neki pomemben župan za to ali drugo stranko. Nobene logike. Popolna stihija. In povsod ga pade ravno toliko, da projekti ne zamrejo, a ravno tako malo, da z njim ni mogoče narediti nič drugega kot pa le preživeti.
Vedenje Slovenije tudi spominja na kmeta, ki gnoji njivo. Gnoji jo z najboljšim gnojem, ni prav nič škrt - raje da več, da bo le dobro pognojeno, da bo le dobro raslo. Kaj bo zraslo? Tega ne ve. Posejal ni nič. Je pa dobro pognojil. In nekaj bo že pogledalo iz zemlje ...
Seveda tudi ko gre za razvoj, ostaja ta nacija narcisoidna in zagledana vase. Odkod prepričanje, da lahko postane Slovenija tehnološko pomembna sila? Zakaj? Nimamo niti enega samega razloga, da bi to postali. To je podobno prepričanju, da smo turistično relevantni. Noben predel Slovenije ni izjemen. Je prijetno in nam dragoceno, ljubo. A turistično nismo resna destinacija in nikoli ne bomo. In naša delovna sila ne bo nikoli več »konkurenčna«, pa naj vsi še tako klestijo stroške z zaposlenih. Sicer pa, kot je zapisal že Drenovec: zakaj naj bi bilo logično, da v Sloveniji zaslužimo na istih delovnih mestih manj kot v sosednji Furlaniji - Julijski krajini?
Zakaj vse to? Ker kaže, kako v Sloveniji še vedno ni nobenega osredotočenja. Še vedno ni nobenega resnega petletnega načrta s petimi točkami - ni niti Jankovićevega plana z 22 investicijskimi projekti. Ker pač krepiti razvoj v Sloveniji pomeni drobnjakarsko deliti sredstva, da dobi vsak malo, država pa pri tem upa, da bo kakšnemu uspelo. Saj morda bo res kakšnemu. Ni pa verjetno.
To ni politika. Predvsem pa to ni dolgoročni horizont.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.