10. 6. 2010 | Mladina 23 | Kolumna
Vse manj izbire
Politične možnosti se z ekonomsko krizo ožijo. Slovenija nima več prave izbire. Kdor bo zagotovil gospodarsko rast, bo jutrišnji politični zmagovalec.
Slovensko gospodarstvo tiči globoko v tehnični recesiji, brez pravih znamenj okrevanja gospodarske aktivnosti, zaostanek za EU pa se povečuje. Negotovost glede gospodarskega okrevanja je velika. Evropska rast je skromna in počiva na izvozni dejavnosti, ki ga krepi šibak evro. ZDA so hitreje okrevale kot EU, Japonska se je netipično izvila iz recesijskega cikla, države BRIC so motor globalne rasti. Toda povsod imajo podobne težave. Kreditno krizo in državno zadolževanje, visoko brezposelnost in socialne napetosti. Slovenija je odvisna od izvoznih trgov, težijo jo slaba struktura gospodarstva, šibki poslovni modeli podjetij in kriza vodenja. Namesto gibčnosti jo odlikuje visoka stopnja institucionalne neprilagodljivosti. Gospodarska rast in konkurenčnost, podjetništvo in učinkovito vodenje postajajo ključni vzvodi rešitve. Slovenija ima očitno vse večje težave z razumevanjem tega sporočila. In zato počasi tone.
Vlada, podjetja in drugi ekonomski subjekti so leto 2009 namenili finančni in ekonomski stabilizaciji, ki spominja bolj na gašenje požarov kot na sistemsko ukrepanje. Zametki slabe letošnje kondicije slovenskega gospodarstva tičijo v lanskem letu, strukturni vzroki pa so težki celo desetletje in še več. Lani je bila gospodarska rast nižja za 7,8 odstotka, izvoz je padel za 15,6 odstotka, investicije za 21,6. Dostopnost do tujih in domačih virov financiranja se je poslabšala, dolg države se je v dobrem letu dni skokovito povečal, bruto zunanji dolg pa je s 40 mrd EUR dosegel 115 odstotkov BDP. Razmere v javnih financah so se močno poslabšale, diskrecijski fiskalni ukrepi so bili namenjeni predvsem blaženju brezposelnosti, manj pa razvoju in spodbujanju podjetništva. Slovenija je lani izredno poslabšala stroškovno in izvozno konkurenčnost in izgubila bitko z internacionalizacijo svojega gospodarstva. Naša rast je bila zgolj ekstenzivna, osredotočeni smo na nekaj izvoznih trgov, bolj nastopamo v dobaviteljskih verigah kot končni proizvajalci z lastnimi blagovnimi znamkami. Bitko za tržni položaj smo želeli dobiti na strani stroškovne konkurenčnosti in ne tehnološke ter tržne inovativnosti. S takšnim razvojnim modelom smo bili, v nasprotju s starim mnenjem A. Bajta, dejansko obsojeni na neuspeh.
Letošnjo podobo ničelne rasti in parajoče recesije moramo zato opazovati ločeno. Imamo sektorje in podjetja, ki so uspeli slediti evropski rasti (avtomobilski grozd, farmacija ...), nekatera področja nazadujejo (finančne storitve, turizem ...), drugi so povsem na tleh (gradbeništvo, tekstilna industrija ...). Podobno velja tudi za javni sektor. Zdravstvo je s slabo desetino BDP daleč od finančne vzdržnosti, podobno velja za pokojninski sistem in druge družbene podsisteme, od šolstva do javne uprave. Vse skupaj pomeni več javnih izdatkov ali pa kompleksno reformo procesov in reorganizacijo. Na kratek rok je zato urejanje javnih financ ključnega pomena, na dolgi rok bo prevladal princip institucionalne konkurenčnosti. Oboje povezuje cenejša in učinkovitejša država, kar je jedro želenih strukturnih reform.
Slovenija je v zadnjih letih izboljšala pravno in regulativno poslovno okolje, poslabšala pa je prilagodljivost vladnih politik. Težava Pahorjeve vlade je, da odpira široke in raznovrstne fronte na finančnem, ekonomskem in socialnem področju, ki jih ni sposobna obvladovati. Njena hiperaktivnost je kontraproduktivna, premalo je osredotočena na strateške teme, koordinacijo dela, projektni pristop. Njena taktika je od samega začetka zgrešena. V javnost prihaja z na pol izdelanimi predlogi, protislovnimi interpretacijami in nenavadno gostobesedno politično retoriko. Ko spre vse okoli sebe, šele išče rešitve in predlaga popravke. Z vidika menedžmenta sprememb gre pri tem za strokovno zmoto, politično pa so to brezglave neumnosti.
V središču sprememb je gospodarska rast, toda obarvana zeleno in socialno vzdržna. Rast rešuje fiskalno in kreditno krizo, pomaga pri brezposelnosti in socialni vzdržnosti, omogoča prestrukturiranje in izvoz. Strukturne reforme morajo postati strategija rasti in ne posledica recesije. Vzemimo samo problem ekologije, kjer bo Slovenija v naslednjih letih plačevala visoke kazni EU, ker ni uspela urediti sistema urejanja odpadkov, obvladovati izpustov toplogrednih plinov in podobno. Še vedno je velik problem umeščanje novih investicij v prostor, zastajamo pri zeleni spremembi tehnologij. Okoljski oportunitetni stroški so visoki, zmeda je kljub novemu ministru še vedno velika. Tudi socialna kohezija zahteva kompromise, če želimo izpeljati zahtevne strukturne reforme, in zdi se, da vladi ne uspeva prepričati ostalih deležnikov. Čas brezmejnih redistributivnih socialnih modelov je preprosto minil. Ljudje morajo dojeti, zakaj potrebujemo reforme, kaj jim jemljejo danes in kaj prinašajo v prihodnosti, kje so krivci za sedanje zablode in kdo prinaša rešitve, predvsem pa kako jih bomo uveljavili.
Reforme niso politični larpurlartizem, temveč razvojna nujnost. Finančna kriza je očitno resna ovira gospodarske rasti, podobno velja tudi za sedanje reševalne ukrepe in izhodne strategije. Krizni menedžment smo za sedaj razumeli kot samoupravičevanje vseh mogočih intervencij. Fiskalna ekspanzija lahko ogrozi jutrišnjo rast, podobno, kot so urejanje bančnih bilanc, reforma trga dela in novi poslovni modeli bistveni za hitrost našega okrevanja. Gradbeništvo je zato prvi poligon za skupno koordinirano akcijo bank, podjetij in vladnih ljudi. Drugo področje je nesporno skrb za likvidnost, tretje polje zahteva spodbujanje podjetništva, četrti steber je namenjen vladavini prava in peti učinkovitejšemu upravljanju in etiki vodenja podjetij. Vse to so nauki zdrave politike rasti in konkurenčnosti.
Konec maja je EU praznovala teden podjetništva. To je motor rasti in inovativnosti, brez tega bo kapitalizem propadel, kot napoveduje stari Schumpeter. Očitno bodo konkurenca, inovativnost in mednarodna trgovina ostali ključ gospodarske rasti, konkurenčnost zagotavljata institucionalna stabilnost in politična legitimnost strukturnih reform. Politične možnosti se z ekonomsko krizo ožijo. Slovenija nima več prave izbire. Kdor bo zagotovil gospodarsko rast, bo jutrišnji politični zmagovalec. Za zdaj ga še ni videti niti na obzorju.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.