23. 6. 2010 | Mladina 25 | Hrvaška
Z resnico nad resnico
Hrvaška v trenutku, ko bi morala končno odpreti pomembno poglavje v pogajanjih z EU, poglavje o pravosodju, kaže svoj najgrši obraz, tistega, ki razkriva strašljivo prepričanje, da vojnih zločinov ni treba kaznovati
V času, ko je razširjala zgolj primitivno etnično sovraštvo in vulgarni nacionalizem, so jo imenovali Katedrala duha. Potem so ji rekli varuhinja nacionalnih vrednot, ona pa, ubožica, Hrvaška televizija, namreč, se ni nikoli izvila iz objema »vrednot« Tuđmanovih devetdesetih let, nikoli ni nehala biti v oporo oblasti. No, zgodba o tej medijski hiši, ki je te dni spet razširjala staro »resnico« o domovinski vojni s prenosom megakoncerta pod obrabljenim naslovom Za resnico, je dolga in žalostna. Menda človekoljubni namen koncerta je bil zbiranje denarja za »naše generale«, pred haaškim sodiščem obtožene hudih vojnih zločinov, čeprav nič kaj poceni storitve skupin njihovih odvetnikov država že leta izdatno financira. V glavnem, Hrvaška televizija je prispevala svoje najboljše voditeljske kadre, z domoljubnim prispevkom so sodelovala najodličnejša grla hrvaške estrade, tam se je znašel celo neki zbor, ki je sicer na plačilnem seznamu obrambnega ministrstva, koncerta so se udeležili aktivni vojaki in sodelavci premierke Kosorjeve, politična in kulturna elita ... Tako so impresivne sile državnih institucij odkrito sporočale, da tam v Haagu sedijo sami nedolžni junaki in, še huje, znova pokazale svoj rahločutni odnos do priljubljenega »generala« Norca, sicer - na domačem sodišču - edinega obsojenega za okrutno pobijanje srbskih civilistov.
Ker na tem semnju ničevosti ni izostalo vzklikanje ustaškega pozdrava »Za dom spremni«, kakor je že prišlo v navado ob vsakem kolektivnem izkazovanju domoljubja, lahko mirno ugotovimo, da se bipolarna motnja hrvaške oblasti kaže kot neozdravljiva duševna bolezen. Vlada premierke Kosorjeve si sicer nenehno prizadeva, da bi izpolnila zahteve Evropske unije, predvsem kar zadeva sodelovanje s haaškim sodiščem, hkrati pa njene institucije počnejo vse, da bi razvrednotile najpomembnejša merila ne le EU, ampak vsakršne civilizirane družbe nasploh. Toda tega velikega državnega škandala tukaj nihče še opazil ne bi, če se ne bi vznemirili diplomatski krogi, popolnoma osupli nad tem, da je tak koncert sploh mogoč, kaj šele, da na njem sodelujejo celo državne institucije.
E, takrat je nastala resnična štala; šele zaradi ostrih pripomb iz Bruslja se je tukajšnja oblast menda zgrozila in se začela pretvarjati, da o vsem skupaj nič ne ve, potem pa nemudoma, čeprav na pobudo predsednika republike, ustanovila nekakšne komisije za namišljeno preiskavo na Hrvaški televiziji in obrambnem ministrstvu. Propadel je torej še en demagoški poskus oblasti, da bi z vulgarnim nacionalizmom udobrovoljila zaskrbljeno ljudstvo, žalostna resnica pa je, da večina Hrvatov pravzaprav ni nič razumela in da bi najraje ostala vkopana v svojih smrdljivih ideoloških rovih. Samo če ne bi bilo te vražje EU, ki jih nenehno, kot poredne učence, tolče po prstih in jih skuša pripraviti do tega, da bi si pridobili osnovne higienske navade. Hrvatje so zato začeli kar nekako črtiti tega strogega učitelja in najnovejše raziskave javnega mnenja kažejo zelo nizko stopnjo njihovega zaupanja v EU. Dobro, niti sama se ne morem pohvaliti s pretiranim navdušenjem nad to skupnostjo, toda že zgolj misel, kaj bi bilo, če ne bi bilo prav nikogar, da bi nenehno opozarjal hrvaško oblast in tukajšnje ljudstvo na to, kaj se v civiliziranem svetu sme in kaj ne, me navdaja z grozo.
Kajti že tako, pod budnim očesom evropskih uradnikov, stvari nenehno uhajajo izpod nadzora in ta retrogradni koncert je spet prinesel najhujše možno sporočilo - da so obtoženi za vojne zločine ali tisti edini že obsojeni pravzaprav junaki. Brezbrižnost do tega, da so bili zločini storjeni, se med drugim kaže tudi v zaporskih ugodnostih, ki jih je redno deležen že omenjeni »general« Mirko Norac. Prestajal naj bi dvanajstletno kazen zaradi hudega vojnega zločina, vendar je zaprt v zaporu odprtega tipa in je več doma kot v celici, te dni pa se je pojavila tudi fotografija veličastne podeželske hiše, ki mu jo je na mestnem zemljišču in z denarjem iz proračuna v bližini Zadra postavilo mesto Biograd.
Tako torej stojijo stvari, ko gre za razumevanje vojnih zločinov med Hrvati, tako stojijo stvari tudi, ko gre za odnos države do tega vprašanja, to pa jasno priča o trajno dvojnih merilih hrvaške oblasti v zvezi s temeljnimi vrednotami EU, v katero se je resno namenila vključiti Hrvaško. To je vedenje nepoboljšljivega uličnega prevaranta, ki nenehno prisega, da se bo poboljšal. Vendar zaman! Tako Hrvaška v trenutku, ko bi morala končno odpreti pomembno poglavje v pogajanjih z EU, poglavje o pravosodju, kaže svoj najgrši obraz, tistega, ki razkriva strašljivo prepričanje, da vojnih zločinov ni treba kaznovati, v skladu s tem pa je povsem sprejemljivo tudi nenehno poniževanje žrtev Tuđmanovega režima. Sicer gotovo ne bi bilo mogoče, da bi družina Berić - stari starši so bili zahrbtno umorjeni skupaj s svojimi sosedi Srbi v vasi Varivode dobrih nekaj mesecev po osvoboditvi Hrvaške - namesto zahtevane odškodnine dobila od države račun za sodne stroške. Ki znaša skoraj osem tisoč evrov! Toliko sta očitno vredna cinizem hrvaške države in njen odkriti prezir do civilnih žrtev vojnih zločinov. Toda to je samo zadnja z dolgega seznama enakih razsodb, s katerimi pravosodje najprej zavrača vsakršno odgovornost države za vojne zločine, potem pa birokratsko neprizadeto z visokimi denarnimi zneski kaznuje tiste, ki so si drznili zahtevati odškodnino.
Žal so vse to samo delčki celovite diagnoze popolnoma shizofrene neartikulirane oblasti, katere edini strateški program je spreminjanje svoje laži v vsesplošno resnico.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.