Komentar / Volk sit in ovce cele

Heni Erceg

13. 12. 2024  |  Mladina 50  |  Hrvaška

Hrvaške železnice in proge so prava revščina, država ima dotrajano, redno pokvarljivo pomorsko floto, ok, ima drago avtocesto, to pa bi bilo tudi vse, kar se infrastrukture tiče. Če se po naključju, bog ne zadeni, odpravite v kako vas na Baniji, Kordunu, v zaledju Zadra, ob vznožju Velebita – z zgornje ali spodnje strani teh visokih gora –, vam bo trda predla. Blatne, komaj prehodne poti, ob katerih žalostno štrlijo v zrak ostanki še med vojno porušenih električnih drogov, vas bodo nemara celo pripeljale do kake vasi ali zaselka, v katerem trmoglavo živijo tisti redki povratniki, Srbi, ki so jih z domov pregnali leta 1995. Ti starci so nekoč, pred vojno, imeli elektriko in vodo, zdravnika in poštarja, danes pa v podirajočih se hišah vztrajajo zaradi lastne trme ali človekoljubja prostovoljcev iz Zadra, Šibenika …

Potem pa sta, kot pripoveduje zgodba, nekega dne v neko tako zakotje ob vznožju Velebita brez vsakršne komunalne ureditve, brez telefona – za internet ljudje tam skorajda še niso slišali – zatavali Kitajki, ki sta iskali rojstno hišo Luke Modrića, slavnega hrvaškega in svetovnega nogometaša. In kot so domoljubno poročali mediji: »V Zatonu Obrovačkem sta pričakovali kakšen muzej, spomenik, ki bi pričal, da se je v tistih krajih začela pot tega najboljšega nogometaša na svetu.« Tam pa nič! Ob vznožju gorače – kamor sta prispeli vrag vedi, po katerih poteh ali pa kar čez drn in strn – so ju pričakale samo ruševine. Vsej državi v sramoto!

Pa čeprav se je Modrić rodil v Zadru, pa čeprav ta ruševina ni bila nikoli v lasti njegove družine, ampak je bila last države, pa čeprav … Eh, kot da so te podrobnosti pomembne za Zadrsko županijo in nekakšne državne agencije, konservatorje in arhitekte, ministrstvo za kulturo, ki se bo najverjetneje prav tako vključilo … Vsi ti so se torej zdaj odločili obnoviti ruševino in jo spremeniti v muzej, razstavni prostor, trgovino s spominki, restavracijo … Vse našteto bodo – tako trdijo uradniki, pristojni za srce parajočo »zgodbo o človeku, ki je, ko je bil še deček, skupaj z dedom pasel ovce, potem pa postal eden od najboljših nogometašev v zgodovini« – zgradili z denarjem iz evropskih skladov, ker, tako so ugotovili v Zadrski županiji, tisti tam v Bruslju tako ali tako slabo poznajo konfiguracijo tega dela Hrvaške in se ne bodo čudili, zakaj se denar porablja za Modrićevo rojstno hišo, ki to ni, namesto za izboljšanje tako rekoč nečloveških življenjskih razmer prebivalcev tistih krajev. Kajti prav rojstna hiša (ki to ni) slavnega nogometaša bi lahko pripomogla k turističnemu in kulturnemu razcvetu tega dela države, do katerega se bodo ure in ure cijazili Kitajci in drugi navdušenci nad znanim nogometašem. Kakšen Nikola Tesla, genialni izumitelj elektrike – za katero država »skrbi«, da še 30 let po vojni ne razsvetljuje vseh tistih vasi, kjer živijo Srbi –, katerega rojstno hišo v Liki, med vojno zravnano z zemljo, so obnavljali vse do nedavnega in gotovo nima toliko obiskovalcev, kolikor jih bo prihajalo v tisto kršje, kjer bodo turisti lahko uživali v srečanju z otroško senco nekega žogobrca.

Sicer pa je treba gledati naprej, v svetlo, turistično-nogometno prihodnost, tisti starčki, ki jih tako ali tako nihče ni silil, naj se vrnejo, potem ko so jih enkrat pregnali, in naj živijo v podrtijah, v vaseh brez elektrike, vode, asfalta, telefona … bodo kmalu popolnoma izumrli, zakaj bi torej trošili denar zanje. Brez dvoma ga veliko bolj potrebujemo za gradnjo izmišljotine, rojstne hiše, ki to ni, nogometaša, ki v Španiji zasluži po 200 tisoč evrov na teden, v vsej karieri pa je iztržil že 180 milijonov evrov. Tako da bi, kaj pa vem, Modrić sam lahko doniral za svojo »hišo nogometa«, kot se imenuje njegov prihodnji spominski dom, katerega gradnjo so – kakor se hvalijo pobudniki – že resno zastavili, in tako pripomogel k turističnemu razvoju kraja, kjer se je »igral z dedom in pasel ovce«. Pa vendar, naš Luka ni kak Vojin Bakić, znameniti arhitekt, katerega veličastni spomenik na Petrovi gori je bil barbarsko uničen in takšen stoji še dandanes, državi pa še na misel ne pride, da bi ga obnovila. Kajti kdo bi lahko primerjal arhitekturne stvaritve, posvečene antifašizmu, s spomenikom nogometašu, ki ga anacionalni nebodijihtreba in brezvezni dlakocepci pomnijo tudi kot pričo na sojenju predsedniku NK Dinamo, razvpitemu nogometnemu kriminalcu. Tam je zabil avtogol, ko je lagal, da mu ta ni nikoli na roke izplačeval na črno zasluženega denarja.

Res, prav dlakocepim z nepomembnostmi in ne dojamem širše slike – pomena za ugled Hrvaške v svetu, h kateremu je pripomogel prav Luka, ki pa nima časa za te prazne marnje, zato se z gradnjo muzeja v tistem gorskem zakotju ukvarja njegov oče. Sam Luka dobro ve, da je denar treba hraniti za stara leta, pa tudi življenje v Madridu ni poceni, ogromne stroške ima z vzdrževanjem gnezda, vrednega 12 milijonov evrov, v elitnem delu Madrida, posestva, ki meri deset tisoč kvadratnih metrov, in vile s površino 2700 kvadratnih metrov, z devetimi spalnicami in devetimi kopalnicami, kinom, telovadnico, bazenom … Stroški res niso majhni. Poleg tega ima še ogromno stanovanje v Zadru.

Zdaj pa bi vi, ničvredneži, ki se vam nogomet ne zdi ključna stvar v življenju, Luka Modrić pa ne znanstvenik svetovnega slovesa, radi, da bi sam plačal obnovo rojstne hiše, ki to sploh ni. Še več, da bi država denar namesto za ta idiotizem namenila za zmanjšanje takšne in drugačne bede ljudi v tistih zapuščenih krajih, ljudi, ki za Modrića niti slišali še niso. Ker nimajo televizorjev. Ker nimajo elektrike.