23. 6. 2010 | Mladina 25 | Kolumna
Vsi proti vsem
Vsi smo proti vsem in nihče ni več za. Vsak bi reševal sebe na račun drugih. Hkrati pa smo zmedeni zaradi nerazumevanja lastnih spreminjajočih se interesov in ne vemo, ali je tisto, kar hočemo, uresničljivo.
Zdravniki vedo, da problematične in celo napačne diagnoze bolezni onemogočajo učinkovito zdravljenje. Zato je napotek v medicini jasen. Ni dobro zdraviti posameznih simptomov, temveč celoten organizem. Ekonomisti in politiki se tega očitno ne zavedajo dobro. Tako enkrat zdravimo bančno in finančno krizo, drugič spet socialno krizo in brezposelnost, tretjič nas skrbita rast in konkurenčnost, potem bi se radi hipoma rešili proračunskega deficita in dolžniške krize držav ...V kaosu drsečih in spreminjajočih se kriz se izgubljajo tako teoretska konsistentnost njihovega pojasnjevanja kot tudi jasnost ukrepanja in kredibilnost reševalcev. Zato še zdaleč nismo na bregu odrešujočih rešitev, temveč bolj v vrtincih poglabljanja in selitve epicentrov sedanje globalne in sistemske družbene krize.
Zdi se, da se vedno bolj vrtimo v začaranem krogu. Keynesianci proti neoliberalcem, vlade proti finančnim trgom, korporacije proti regulaciji trga, sindikati proti delodajalcem, interesi mladih proti družbi starih ... Vsi smo proti vsem in nihče ni več za. Vsak bi reševal sebe na račun drugih. Hkrati pa smo zmedeni zaradi nerazumevanja lastnih spreminjajočih se interesov in preferenc in ne vemo, ali je tisto, kar hočemo, sploh uresničljivo. Zgodovina se je nenavadno decentralizirala, globalnih problemov trenutno ne rešujemo skupno, temveč se za paravanom skupnih interesov skrivajo interesi posameznih držav. G 20 je predvsem oder merjenja moči ZDA in Kitajske, tudi EU ni več želeni ciljni projekt, temveč sredstvo za reševanje kriz njenih članic. Osrednji problem postaja politično uravnoteženje ekonomskih protislovij, politična vzdržnost iskanja ekonomskih izhodov iz krize.
Skupni imenovalec vseh teh političnih prelaganj ekonomske odgovornosti na druge pomeni moralni hazard te krize. Moralni hazard pomeni, da se za interesi skupnosti skrivajo interesi posameznih skupin ali posameznikov, da skupnost poravnava njihove račune in pokriva zasebna tveganja. Neoliberalni zagovorniki samodejnega delovanja trgov zato trdijo, da je državna pomoč trgom in zasebnikom nesmiselna, če gre na račun davkoplačevalcev. Gre zgolj za prelivanje sredstev od zdravih k bolnim subjektom, za nagrajevanje slabih odločitev namesto zasluženih tržnih kazni, za onemogočanje tržnega darvinizma. Na drugi strani so keynesianski zagovorniki državnega intervencionizma, ki naj zlasti v recesiji ter depresiji popravlja napake trgov, skrbi za socialno vzdržnost izhoda iz krize. Tukaj ni sporen intervencionizem, temveč ekscesne politične odločitve glede investiranja, trošenja in državnega spodbujanja rasti ter konkurenčnosti. Moralni hazard je sedaj zasebno (davčno) pokrivanje politično-ekonomskih napak države. V obeh primerih s tujim denarjem rešujemo zasebne ali javne posle, za kulisami splošnih interesov pa dejansko zadovoljujemo zasebne interese biznisa in politike.
Moralni hazard je torej na obeh straneh reke. Nastopa tako pri javnem financiranju napačnih zasebnih odločitev kot tudi pri zasebnem financiranju zgrešenih političnih projektov. Sistemska tveganja povzročajo v prvem primeru tržni, v drugem pa politični subjekti, prvič so sporne tržne, drugič regulacijske institucije. Tudi teoretske zadrege poznamo. Razkrivajo jo slabosti hipoteze o učinkovitih trgih, ki je slonokoščeni stolp finančne ekonomije in priznanje makroekonomije glede protislovnih anticikličnih ekonomskih politik. Ne nazadnje od tod izhaja tudi t. i. Smithov problem, razlikovanje med moralnim credom družbeno čuteče družbe (Moral Sentiments) in prevladujočimi materialnimi ekonomskimi interesi (Wealth of Nations). Adam Smith je verjel, da lahko v ravnotežju sobivata oba interesa, toda tega nihče do danes še ni dokazal. Zgodovina sedanje krize zgolj dokazuje, da so grešili na obeh straneh. Vlade zaradi nizkih obrestnih mer, zasebni investitorji so pretiravali s finančnim vzvodom, oboji so globoko podcenili tveganja in upravljavsko odgovornost. Trgi so odpovedali, ker namesto anemičnih posameznikov in cen stojijo odločitve močnih določevalcev in marketinški prijemi znotraj behavioristične ekonomike trga.
Težava z moralnim hazardom je sedaj v tem, da so »trgi« začeli hazardirati z državo. Kupci obveznic presojajo, ali so vladni ukrepi učinkoviti, kakšna je perspektiva varčevalnih programov, kako bodo države poplačale dolgove. Kakšna je torej ekonomska cena političnih obljub? Refinanciranje dolgov je tu primarno, socialna država je nekaj drugorazrednega. Interesi kapitala so nedvomno pred interesi dela. Zato sedanja ekonomska politika izgublja politično legitimnost. Ker ni sposobna proizvesti zaupanja, ki ga zahtevajo finančni trgi, se finančna kriza poglablja. Poplačila so negotova, cene obveznic padajo, stroški financiranja naraščajo. Zamisel politikov, da bo zmanjšanje javne porabe in primanjkljajev pospešilo ekonomsko rast in zbudilo zaupanje finančnih trgov, je neumnost. Finančni špekulanti še naprej izsiljujejo politike. V tej paniki je EU določila protikrizni mehanizem, kjer si vlade lahko izposojajo med seboj, ECB neposredno odkupuje problematične državne papirje, stresni testi bank bodo javni, finančni tokovi pa dodatno obdavčeni ali pa podkrepljeni z obveznimi rezervnimi skladi. Rešitev krize iščemo torej zunaj poti finančnih trgov.
Sporočilo je jasno. Uspešni finančni trgi zahtevajo, da država določa okvir delovanja trgov. V tekmi med državo in trgi ne sme izgubiti država, če želimo ohraniti politično in ekonomsko demokracijo pred diktaturo oligarhij. Nadzor denarja in financializacije je tu ključen. Depolitizirati moramo moč finančnega sektorja, povečati sposobnost fiskalne politike za blaženje recesije, potrebujemo centralno banko, ki skrbi enako za stabilnost cen, ekonomsko rast in obvladovanje razvojnih tveganj. Pot do tega pa je ravno nasprotna od sedanje.
Potrebujemo vzpostavitev socialne države, več javne in zasebne potrošnje, pa tudi več zaupanja v podjetništvo in inovativnost. Poplačilo sedanje krize moramo enakomerneje razdeliti med kapitalom in delom. V tej daritveni ekonomiji pa ni pomembno, kot pravi antropolog Mauss, koliko damo, temveč kako to naredimo in kdo sodeluje. Zato je reševanje sodobne krize civilizacijsko in ne zgolj politično-ekonomsko vprašanje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.