1. 7. 2010 | Mladina 26 | Uvodnik
Direktorji
V času krize so ugled izgubili direktorji po vsem svetu. Menedžerji in direktorji danes veljajo, preprosto rečeno - za slabe ljudi. To je kazen za krizo, kazen, ki jo plačuje celoten direktorski ceh za malverzacije, ki so se najprej kot izjeme, nato pa kot pravilo uveljavile v svetu poslovnih financ.
V Sloveniji smo imeli o direktorjih in menedžerjih, zlasti velikih podjetij, upravičeno dolgo časa zelo dobro mnenje. Dejstvo je, da so oni tisti osamosvojitelji, ki bi jih morali zaradi njihovega vodenja družb v času osamosvajanja in po njem že zdavnaj pozvati na oder časti. A tega niso nikoli doživeli, tako kot tega niso doživeli drugi oblikovalci gospodarske politike v tistem času.
A čeprav je politika, včasih seveda tudi upravičeno, tolkla po njih in s tem gradila svoje odstotke na volitvah, direktorjem ugleda v njihovih okoljih ni mogel vzeti nihče. Niti znotraj podjetij niti v lokalnem okolju. Tudi zato, ker so bili neka hecna mešanica zahodnjaškega menedžerja in balkanskega šefa: na eni strani široki ekonomisti s pogledom na zahodne trge, na drugi pripravljeni na pogovor o financiranju lokalnega čipkarskega društva. Seveda niso bili vsi taki, a glavnino relevantnih direktorjev so sestavljali prav takšni. Načelno so pazili, da so veljali za skromne, bahačev in razkazovalcev premoženja je bilo malo, saj so takšni v krogu samem veljali za cepce.
Zakaj in kako je prišlo do teh prekletih nepremišljenih menedžerskih prevzemov, ki so jim ugled raztopili, bo z vsakim letom bolj pozabljeno, vse manj jasno. Že zdaj se večina spomni le tega, da so direktorji firme privatizirali, prevzeme financirali z dobički, s tem požrli vse investicijske in varnostne potenciale, se zato ob krizi znašli v finančni luknji, na koncu pa podjetja s tem vsaj ogrozili, če ne uničili. Pozablja pa se, da je prevzemno zakonodajo spremenila Janševa vlada z jasnim namenom omogočiti privatizacijo podjetij (ki bi jo izvedli novi, »njihovi« direktorji), da so v tistem času direktorji predvsem poskušali zaščititi tako podjetja kot sebe pred Janševimi jurišniki, »svetovalci« in »dobrotniki« in da se je kot edina dolgoročna možnost takrat pokazala prav izvedba menedžerskega prevzema. Slovenija je bila res kot bojno polje na področju menedžementa: en dan je padel Lotrič v Petrolu, drug dan je za las ušel Kordež, tretji dan so dihali za ovratnik Topleku v Talumu, četrti dan je letel Janković. Bile so se vojne in bitke za panoge, podjetja, za regije. In v teh razmerah je prišlo do menedžerskih prevzemov: ni bilo koordinirano, bilo pa je kot v času partizanov. Tiho in na vse ali nič. Bankirji so jim stali ob strani.
Beg pred politkomisarji je bil to. Ki se je potem sfižil. Skazile so ga razne stvari. Enim je stopilo v glavo. Drugi so se precenili. Tretji slabo izvedli. A je še kazalo, da bo šlo, da bo večina nekako prišla do konca. Potem je usekala kriza. Ostali so sami in krivi. Marsikateri upravičeno. Marsikdo pa si tega, da je zavozil, ne bo nikoli oprostil. Pa ne zaradi sebe. Ker je imel svoje podjetje, tudi ko še ni bil njegov lastnik, rad. In si nikoli ni mislil, da bo njegov grobar.
Pa so se kaj naučili? So se tisti, ki so ostali, kaj naučili? So se kaj naučili iz krize in njenih vzrokov? Evropski menedžerji, ki so lekcijo krize že vzeli, danes govorijo o družbeni odgovornosti podjetij, o tem, da podjetja brez ugleda med zaposlenimi in v družbi več ne morejo preživeti. Argumenta dobička in še enkrat dobička - argumenta, ki je svet pripeljal v krizo in v depresijo, kot pravi Krug-man - danes nihče resen ne izpostavlja več. Seveda, tudi dobiček je pomemben. A to je le ena od dimenzij podjetja. Danes v resnih družbah vedo, da jim je treba vrniti in nato tudi ohraniti ugled. Jih vrniti v družbo, jih narediti spet del kulture in vsakdanjega življenja. Skozi ta predor gre pot v prihodnost. In zato danes resna podjetja ne selijo več proizvodnje v cenejša okolja za vsako ceno, ampak razmislijo o morebitni kolateralni škodi, ki bi lahko nastala. Prav tako modri menedžerji ne prodajajo več nepregledno podjetij družbam, ki so le poštni predali, saj je to danes zavržno dejanje. Pri nas se to še vedno dogaja. To je slabo znamenje.
Da čas po krizi zahteva drugačno vedenje, drug bonton, sicer težko razumejo tudi politiki. A to ni izgovor. Morda je čas, da se menedžerji spet povežejo, kot so bili povezani, še preden jih je začel Janša preganjati (kaj je ostalo od gospodarske zbornice?) in jih obtoževati komunizma, pa članstva v Forumu 21 in podobnega. Tako kot so bili povezani leta 1991, ko so drug drugemu pomagali na tuje trge, pa do kreditov in odlogov, pa dovolilnic in prevozov ... Takrat so namreč ustvarili tudi neki tihi kodeks, ki so se ga pretežno vsi držali. Tudi zato, ker so želeli pripadati temu krogu.
Pomembno za družbo je, da njeni člani drug drugemu priznavajo ugled in izkazujejo spoštovanje. Vsako delo je častno, mar ne? Po tej krizi je zahteva prebivalcev sveta enotna: delavcu, zaposlenemu naj se vrne dostojanstvo. Vsako delo je častno, vsak delavec je človek. To je nekaj, kar ve vsak dober menedžer. Ker šele na tem lahko gradi svoj ugled in prihodnji uspeh.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.