1. 7. 2010 | Mladina 26 | Kolumna
Buške po človekovih pravicah
Glasne in tihe
© Tomaž Lavrič
Dvajsetletnica slovenske države je spomin na razum. Odločitev za samostojnost je poleg patriotskega vzgiba koreninila tudi v pogledu, da bo nova slovenska država bolj racionalna kot je bila partijska Jugoslavija. In rezultat?
Zadnjič so mediji prinesli vest, da bo minorno podjetje, ki ima dobrih 40.000 evrov letnega profita kupilo časnik »Večer« v vrednosti slabih 10 milijonov evrov. Firma, ki bi v četrt stoletja ob sedanjem tempu poslovanja zaslužila takšno vsoto, postaja lastnik podjetja zdaj in ne čez 25 let!??
Nekoč bi takšna vest končala med prvoaprilskimi štosi, danes ima značaj serjoznega dogodka.
Toda, ta anomalija je vidna že na prvi pogled, medtem ko projekt »Stožice« ostaja omejen na vprašanje; kdaj bo NLB dala kredit podjetju »Grep«? Ne da bi med ljudstvom sprožil samodejni premislek. »Grep« naj bi imel namreč 50 milijonov dolgov do dobaviteljev in podizvajalcev. Torej podjetje, ki je ta hip praktično bankrotirano, pri bankah išče stomilijonski kredit???
In od tod izvirata dve veliki anomaliji? Prva je ta, da se največja banka takorekoč dnevno opravičuje in pojasnjuje, da morebiti le zna dati gigantsko posojilo ter pridodaja, da je to le neznaten delež v njenem poslovanju. Kot da ni samostojna banka, ki ravna po logiki profita!?? Še več, če podjetje »Grep« ne more dobiti kredita pri Arharjevi banki UniCredit ali pri SKB, je naravnost groteskno, da ustrahuje najmočnejšo državno banko.
Druga je sam projekt »Stožice. Zakaj gradbeno podjetje »Grep« sploh gradi ta kolosalni projekt? Občina razen vložka v zemljišče naj ne bi plačala nič, enak nič prihaja tudi od drugod. Kako da torej neko podjetje v prazno investira 50 milijonov vnaprej? - Na podlagi besede ljubljanskega župana, da bodo na koncu dobili vse poplačano. Še naprej, kako lahko množica podjetij dela in dobavlja »Grepu« vnaprej za 50 milijonov evrov vrednosti?
Projekt, ki torej teče brez vnaprej lociranih sredstev, je nekaj normalnega v državi. Zgled popolne odprave pravne države.
Udarec po pravni državi so na nekem drugem področju dojeli v hipu. Ko so v gejevski klub vrgli dve molotovki, ko so stene lokala popisali s homofobnimi gesli in ko so hišo pravosodnega ministra popisali s sovražnim govorom, je proti nasilju nad geji in lezbijkami odločno nastopil vrh represivnih ministrstev. Minister Aleš Zalar je dejal, da je to početje, do katerega bi se moral vsak opredeliti, ga obsoditi in ne dovoliti. Brez dvoma!
Opozicijske stranke, ki so dejanja obsodile, so opozorile na selektivno borbo za pravno državo, ki zaobide enako vnemo pri podobnih grafitih, ki letijo na pripadnike katoliške cerkve. Zakaj to relativizirati? Resda so se izpostavili politiki LDS kot ekskluzivni zastopniki pravic istospolno usmerjenih, toda zakaj ne? Vsaka obramba človekovih pravic je v družbi dragocena, četudi branilec spektakularno vnovči nekaj političnih točk.
Toda raje vzemimo ministra Zalarja dobesedno: v primeru takih napadov na človekove pravice minornih skupin je potreben oster odziv in jasno opredeljevanje, da država in družba ne tolerirata tovrstnega nasilja.
V minulih letih smo redno prebirali vesti, kako so po gradbiščih umirali delavci. Te dni je policija vložila kazensko ovadbo zoper dva odgovorna na Celjskem, kjer je lani poleti pri gradnji knjižnice padel z odra nesrečni zidar. Skoraj celo leto je minilo v primeru smrti delavca do prve formalno končane poteze. Hitrost policije v zadevi brutalnega napada na gejevskega aktivista je bila vzorna, v znatno krajšem času, so zlikovci doživeli že sodno obsodbo. A so bili neidentificirani in so jih morali poprej celo izslediti. V zadevi smrti na gradbišču je policijsko delo potekalo v neverjetno počasnem ritmu. Razlika je seveda orjaška. V nasilju nad gejem, se je takoj oglasila policijska ministrica in obljubila hitro preiskavo.
Kaj pa smrti na nezavarovanih gradbiščih? Sta pravosodni minister Zalar in policijska ministrica Katarina Kresal takrat javno pozvala državljane, da obsodijo takšno ignorantsko početje gradbenih podjetnikov? Niti približka angažiranosti za nemočno skupino fizikalcev, ki se za razliko od katoliške cerkve ne more braniti sama.
V čem je razlika med načrtovanim nasiljem na sočloveka, ki je drugačne spolne usmeritve, in med ignoranco, zaradi katere padajo ljudje v smrt z gradbenih odrov? Ali ne spada med človekove pravice tudi pravica do življenja? Mar ni mala človekova pravica tudi pravica do plačila za delo?
Aktualna Pahorjeva vlada jemlje človekove pravice selektivno. Geji imajo pravice, da se opredeljuje, kot to, kar so. Tudi izbrisani imajo pravico do opravičila in pravne ureditve izbrisa, toda nimajo več pravice do materialne odškodnine. Medtem ko zaposleni, ki jih prek slamnatih podjetij mečejo na cesto, nimajo več pravic običajnih zaposlenih. Načelno jih seveda imajo, toda ko je zadnjič Jelena Aščić v oddaji »Polemika« na TV SLO odprla to temo, resornega ministra Ivana Svetlika ni bilo v oddajo, a tudi ne nobenega izmed njegovih asistentov.
Tu se zastavi vprašanje: čemu služi država? Če problem izigravanja zaposlenih teče mesece dolgo, nanje prvi opozorijo sindikati, za njimi mediji, država pa zadeve še ni dala na svojo agendo, kaj šele, da bi sama bdela nad zlorabami.
Hrvaški intelektualec Zdravko Zima je v knjigi »Bordel u plamenu« obdobje hrvaške državnosti opisal tudi s tihim sloganom politike: živeti od Hrvaške!
Politiki, ki torej vodijo državo z interesom za svojo poslovno dobrobit. Prav te dni je vzniknila nova afera, ko je ljubljanski LPP podpisal pogodbo za sledenje avtobusov z razvpitim podjetjem skupine »Ultra«, povezanim z ministrom Golobičem, v višini več kot pol milijona evrov in to brez predhodnega javnega razpisa, na katerem bi po pravilu demokracije podjetništva lahko sodelovali vsi ponudniki takih storitev.
In kaj počne prvi mož vlade? Po gospodarskem obisku Rusije se je ustavil še na prijateljskem obisku Kitajske, vse z namenom, da bo pomagal slovenskim podjetjem v navezovanju poslovnih stikov. Zanimiv bo pogled na izplen, pogled na seznam podjetij, ki bodo čez leto Kitajcem prodajala sisteme za sledenje avtobusov in druge high-tech sisteme.
A tako kot ni bila tema pogovorov kršenje najrazličnejših človekovih pravic v Tibetu in delavska zakonodaja na Kitajskem, tako kršitve elementarnih delavskih pravic v Sloveniji niso prioritetna agenda premiera Pahorja.
Pravzaprav se je postavil v vlogo velikega vodje, ki v svojem krogu blagoslovi milijardno investicijo v zastarelo in okolju škodljivo tehnologijo termoelektrarne, brez da bi prisluhnil globoko utemeljenim kritikom, drugič pripravi reforme, ob katerih ne išče konsenza s sindikati. Borut Pahor se obnaša kot žrtev, kot državnik, ki mora v interesu skrbi za državo vleči avtoritarne poteze. Kot premier, ki mu moramo vnaprej zaupati. Da je sklenil dober arbitražni sporazum, ali zadnjič njegovemu ministru Francetu Križaniču, ki je na opozicijske pomisleke, zakaj naj slovenska država daje pomoč grški, ki ima bistveno večje plače in nadomestila za brezposelnost, dejal, da s tem rešujemo sebe.
Istemu Križaniču, ki je pred leti obljubljal 1.000 evrov minimalne plače?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.