8. 7. 2010 | Mladina 27 | Hrvaška
Bog je en sam!
Za demokracijo je to odlično, za hrvaško oblast pa porazno
Več kot 800 tisoč državljanov je podpisalo peticijo za razpis referenduma o spremembah zakona o delu. V kratkem času so tako sicer tradicionalno krotki Hrvati, ki z eno samo krajšo prekinitvijo že dvajset let volijo isto oblast, pokazali, da se jim je ta oblast končno povzpela vrh glave, nasprotovanje novemu, omejevalnemu zakonu o delu pa se je dejansko sprevrglo v plebiscit proti vladajoči oligarhiji.
Misija, na katero so se podali hrvaški sindikati po najrazličnejših ponižanjih, ki jim jih je pripravila vlada Jadranke Kosor, ki se je zdaj v svojem vsesplošnem neznanju odločila še za korenito poseganje v delavske pravice, se je sprva v celoti zdela misija nemogoče. Nemogoča je bila glede na podlost, s katero so bila določena merila za to, kako si lahko ljudstvo zagotovi pravico z referendumom, to najneposrednejšo obliko demokratičnega odločanja. Razpisati referendum na Hrvaškem v zvezi s katerim koli pomembnim vprašanjem namreč pomeni v borih štirinajstih dneh mobilizirati 450 tisoč državljanov ali kar 10 odstotkov celotnega volilnega telesa. S takšnim strogim zakonom oblast vnaprej onemogoča državljanom, da bi povedali svoje mnenje o katerem koli vprašanju, zaradi česar se tudi tako imenovana predstavniška demokracija na Hrvaškem kaže kot farsa. Sicer ne bi le Hrvaška imela tako protidemokratičnega zakona, čisto drugačnega kot druge evropske države, recimo Švica, ki ima dvakrat več prebivalstva od Hrvaške in kjer zavezujoči referendum lahko zahteva že 1,25 odstotka volilcev ali 100 tisoč državljanov, za to pa imajo leto in pol časa. Ali Italija, kjer je dovolj, da referendum zahteva samo 1,1 odstotka volivcev, to je desetkrat manj kot na Hrvaškem, itd. itd. Če k temu dodamo še neverjetno dejstvo, da ima Hrvaška manj kot 4,5 milijona prebivalcev, vendar pa več kot 4,5 milijona volivcev, je jasno, da gre za svetovno čudo, prav izjemno državo, ki ima več registriranih volivcev kot prebivalcev.
Zaradi tega teh 800 tisoč podpisov za referendum o zakonu o delu, zbranih v najkrajšem možnem času, pomeni do zdaj najresnejšo grožnjo vladi premierke Kosorjeve, saj gre le v izhodišču za vseljudsko zavzemanje za človekove pravice, v bistvu pa je to resen dokaz dejanskega razpoloženja naroda oziroma ogorčenja zaradi politike te vlade v celoti.
Za dostojno vlado bi bil to znak, da je čas za odstop in razpis predčasnih volitev. Za vlado oktroirane premierke Kosorjeve pač ne. Njen minister za gospodarstvo se je najprej znesel nad državljani, češ da so zmanipulirani, torej da so kreteni, ki niso vedeli niti, kaj podpisujejo. Potem je madam Kosor v slogu košate vladarice sporočila, da za razpis referenduma ni denarja, in ostala popolnoma brez besed ob domiselnem odgovoru sindikatov, da se, kar se njih tiče, že teh 800 tisoč zbranih podpisov lahko šteje, kot da so bili glasovi, oddani na referendumu, in da ni potrebno nobeno dodatno izrekanje in s tem niti dodatni stroški.
Zdaj, ko je že jasno, da napovedano ukinjanje delavskih pravic ne bo potekalo čisto po zamislih desničarske vlade in tajkunov divjega liberalizma, se je jasno pokazal pričakovano podcenjujoč odnos celotne vladajoče stranke do javnosti. Na legitimni odpor državljanov proti koruptivni vladajoči garnituri je odgovorila s plazom žaljivk in obtožb, večinoma omejenih na tuđmanovsko mantro o nekakšni zaroti »psevdo- in kvazilevičarjev z delom medijev«, katere namen je »škodljivo nasprotovanje vladajoči stranki«. To paranoično retoriko uporabljajo danes tvorci razvpite volilne zakonodaje, ki so še tako rekoč včeraj nasprotovali zmanjšanju števila podpisov, potrebnih za referendum, s ciničnim argumentom, da bi to »lahko vodilo v zlorabo te pravice«. O kakšni demokraciji vendar govorimo, če se demokratična pravica državljanov do izrekanja mnenja imenuje zloraba te pravice? Govorimo seveda o demokraciji, kakršno je v Hrvaški že pred dvajsetimi leti vzpostavila prav ta desničarska stranka, ki je še danes na oblasti in ki neposredno demokracijo razume zgolj kot navidezno, simbolično vrednoto, zato ni družbenih vprašanj, o katerih bi državljani lahko izrekli svoje mnenje, čeprav ta vprašanja zadevajo izključno njih. Vladajoča oligarhija je sedaj stisnjena v kot, saj je kar 800 tisoč državljanov razločno povedalo, da ne bodo več trpeli ropanja in ogrožanja temeljnih pravic. Hrvati so z nepričakovanim konzumiranjem svoje demokratične pravice povzročili še dodaten preplah v vladi, ki je že tako ali tako čisto iz sebe, saj so bili te dni objavljeni podatki, ki neusmiljeno dokazujejo, da je Hrvaška edina izmed držav jugovzhodne Evrope, v kateri ni opaziti nikakršnih znakov izhoda iz krize. Še več, sploh nima učinkovite rešitve za omejitev rasti brezposelnosti in za nekonkurenčnost, za zatiranje kriminala pa si prizadeva zgolj občasno in se ga nikakor ni lotila resno in sistematično. Namen najnovejšega poskusa napada na delavske pravice naj bi menda bil usklajevanje s podobnimi pravicami v EU, kar je seveda laž. In to ena od številnih, saj državljani tudi sicer nimajo pojma, kaj sploh piše v dokumentih o pogajanjih z EU, ker vlada ne dovoli, da bi ti dokumenti postali javni, menda zato, da se ne bi razraščal evroskepticizem.
Zatiranje demokracije z lažmi, s prepovedmi in z grožnjami ter obravnava ljudstva kot skupine zaostalih bebcev je torej vsakdanja praksa Kosorkine vlade. Toda zakaj politična opozicija o tem komaj kdaj spregovori? Ker tako imenovano levico z vladajočo desnico povezuje enaka odsotnost volje za nujno razpravo in vzpostavitev novega modela socialne in pravične države. Pa tudi zato, ker imata istega boga. Neoliberalizem!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.