8. 7. 2010 | Mladina 27 | Kolumna
Iz votlega v prazno
Z rebalansom smo dobili politično sprejemljiv, toda ekonomsko zavožen proračun
Sprejem rebalansa proračuna bi bila v normalnih politično-ekonomskih razmerah rutinska tehnično-finančna in tudi politična operacija. Toda v sedanjih razmerah gre za prvovrstno temo. Fiskalna politika se je znašla v središču žolčne politične razprave, finančna konsolidacija postaja v EU in pri nas Arhimedova točka izhodne protikrizne strategije. Za nameček sta parlamentarna razprava in sprejem rebalansa sovpadala z odstopnimi izjavami gospodarskega ministra Lahovnika, ki je zadnje leto deloval nenavadno medlo in populistično. Še eden od faux pasov Pahorjeve ekonomske ekipe. Temeljni problem pa ostaja. Kako s fiskalno in drugimi politikami spodbuditi gospodarsko rast, povečati konkurenčnost in ohraniti socialno vzdržnost. Rebalans tega odgovora ne ponuja, gre zgolj za tehnično in ne vsebinsko reševanje problemov.
Igre številk in njihova vsebina so jasne. Vlada je pri tem bolj sledila želenemu cilju ohranjanja primanjkljaja kot vsebini proticikličnih ekonomskih politik in ciljnim fiskalnim načelom. Pozabila je na sistemske možnosti programskega proračuna, projektni pristop in povezanost s strukturnimi reformami. Ni tvegala političnega spopada pri prestrukturiranju potrošnje in racionalizaciji stroškov javnega sektorja, temveč je rajši znižala politično nevtralno investicijsko potrošnjo na račun ekonomskih vzvodov rasti. Dejansko smo dobili rebalans proračuna kot kozmetičen popravek in ne kot zastavek resne vladne protikrizne politike. Prav fiskalna politika v letu 2010 in njen proračun bi morala letos pokazati, kako se lotiti proticikličnih ukrepov. Tako pa Pahorjeva vlada dejansko vse probleme in možne rešitve s tem prestavlja v leto 2011 in delno tudi 2012, ko jo bodo začeli loviti tako evropski roki in fiskalne omejitve kot tudi domači volilni interesi. Z rebalansom smo dobili politično sprejemljiv, toda ekonomsko zavožen proračun.
Slovenija je leto 2009 zaključila z ekscesnim povečanjem proračunskega deficita, hitrim zunanjim zadolževanjem in povečanimi neravnotežji v javnih financah. Obdržali smo bonitetno oceno na finančnih trgih, toda donosnost in privlačnost obveznic sta nizki. Zato potrebujemo gospodarsko rast, kredibilno ekonomsko politiko in finančno konsolidacijo, ki bo zajezila zadolževanje in stroške servisiranja dolga. Danes že vemo, da je globina sedanje krize odvisna predvsem od strukture finančnega vzvoda, s katero se je financirala rast, usodni pa sta tudi odprtost in velikost gospodarstva. Bolj so prizadeta majhna gospodarstva brez ustrezne domače potrošnje, slabše gre izvozno usmerjenim državam zaradi zloma poslovne globalizacije. Slovenski padec BDP-ja je torej v krizi pričakovan, z boljšimi vladnimi ukrepi bi lahko zgolj učinkoviteje amortizirali velikost in hitrost njegovega krčenja. Če k temu prištejemo še slabo fiskalno dediščino Janševe vlade, za katero sedaj tudi UMAR priznava, da je delovala v obdobju 2006-2008 prociklično, razumemo temelje sedanje krize.
Vlada se torej ni odločila, da bo leta 2010 zniževala odhodke z bolj sistemskimi ukrepi, bolj poudarja tehnično izravnavo proračuna kot konsolidacijo javnih financ. Minister Križanič se z rebalansom javno odreka nekakšni key-nesianski ekspanzivni politiki, ker naj bi vlada po novem stavila več na ponudbeno stran in konkurenčnost. Toda hitro znižanje primanjkljaja z znižanjem odhodkov in potrošnje je problematično, »ekonomika depresije« (Krugman) vsaj na sedanji stopnji krize še vedno zahteva fiskalno spodbuditev agregatnega povpraševanja in ekspanzivno monetarno politiko pri kreditiranju gospodarstva.
Načeloma imamo osem možnosti, kako rešiti nastale fiskalne probleme. Višjo gospodarsko rast in nižje obrestne mere, presežke tekočega dela plačilne bilance in pritok tujega kapitala, fiskalno omejevanje javnih izdatkov in zvišanje davkov, povečanje inflacije in refinanciranje zunanjih dolgov. Možne so različne kombinacije, pomembni sta zgolj njihova teoretska in tehnična konsistentnost ter politična kredibilnost. In prav to je temeljna pomanjkljivost dosedanje vladne usmeritve. Ministri odstopajo ali pa dajejo povsem razglašene namige rešitev, ni jasnih odločitev, v ozadju pa kaos dodatno poglablja Pahor kot vsedržavni krizni menedžer. Razmere resnično niso rožnate. Opozicija s protikriznimi predlogi vedno znova dokazuje, da makroekonomije ne razume najbolje, vlada je opravilno nesposobna za pametno in učinkovito delovanje.
Manevrski prostor vlade pa se oži. Časovno, strukturno in politično. Konsolidacija javnih financ je nujna, toda vrstni red in kombinacija ukrepov bi morala biti že zdavnaj opredeljena. Očitno povsod prevladuje logika, da je znižanje izdatkov pred zvišanjem davkov, da je fiskalna odprava primanjkljajev in zadolževanja pred morebitnim reševanjem z višjo inflacijo. UMAR je vladi dal v Ekonomskih izzivih dovolj dobre in uporabne usmeritve. Povečanje davčnih obremenitev je lahko omejeno, predvsem z vidika širjenja davčne sposobnosti države in ne obremenitve dela in kapitala, ker bi to ogrozilo konkurenčnost in rast. Podobno je znižanje davčnih izdatkov bolje doseči z racionalizacijo javnega sektorja kot z neposrednim napadom na znižanje plač in zaposlovanja, kar je politično sprejemljivejše. Vlada naj stavi na prestrukturiranje izdatkov s pomočjo strukturnih reform, ki so razvojno naravnane, in naj poveča neto prilive iz evropskega proračuna. Uvedba pravih fiskalnih pravil in njihovo upoštevanje pa naj bi bila ključna za končno kredibilnost fiskalne politike. Temu ni kaj dodati. Pomembno pa je, kako to izpeljati, in tu smo potem na začetku zgodbe. Trenutno ne premoremo vlade in opozicije, pa tudi ne odgovornih socialnih partnerjev, ki bi bili kos tem ukrepom. In zato smo tam, kjer smo.
Kaj torej storiti? Sedanji rebalans z ničimer ne rešuje konsolidacije javnih financ, ne prinaša razvojnega preboja in pravih rešitev. Sedanja fiskalna politika je restriktivna in prociklična, je proevropska in manj razvojno nacionalna. Če parafraziramo Friedmana, da je inflacija vedno in povsod monetarni fenomen, lahko sedanjo fiskalno in dolžniško krizo vedno in povsod razglasimo za politični proces. Fiskalna konsolidacija zato zahteva najprej politični obrat in spremembe. Toda pri nas lahko pri tem stopimo samo iz votlega v prazno.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.