15. 7. 2010 | Mladina 28 | Kolumna
Most na stadionu
V času splošnega zniževanja plač je vlada prek državnih bank sklenila nameniti kolosalno količino denarja v projekt, ki ga ni hotela financirati nobena zasebna korporacija.
© Tomaž Lavrič
Konzorcij bank v državni lasti je odobril več kot 100 milijonov evrov kredita podjetju »Grep«. Projekt, ki ga zasebne banke niso hotele financirati, so odobrile NLB, NKBM, SID etc. A zakaj so bančniki tuhtali pol leta, ali naj podelijo posojilo ali ne? V situaciji, ko zasebne banke niti pomislile niso, da bi bil kredit za stadion odlična finančna naložba, so državne banke ravnale nasprotno. Pač po posredovanju Pahorjeve vlade, ki se spreminja v servis ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Ena glavnih preokupacij vlade je evidentno iskati tisoč in eno pomoč za zgrešene investicije glavarja glavnega mesta,. Zadnjič je šolski minister Igor Lukšič objavil razpis v vrednosti 10 milijonov evrov pisan na kožo stožiškemu stadionu. Po protestu poslancev SDS je potem minister naštel še za prgišče športnih objektov, ki bi po njegovem tudi lahko konkurirali na razpisu. Nenavadno, logično bi bilo, da bi se že takoj ob razpisu minister Lukšič obrnil na javnost in povedal, da poskuša z razpisom spodbuditi gradnjo športnih objektov v Sloveniji, da naj se torej interesenti mirno prijavijo, saj da projekt ni narejen za potrebe financiranja podjetja »Grep«.
Je pa mestu Ljubljani uspelo predstaviti novo pridobitev, ki se imenuje »Mesarski most«. Gre za najmogočnejši most, ki je bil kdajkoli v Sloveniji narejen za pešce, in ga krasijo skulpture kiparja Jakova Brdarja. Ni kaj, na pogled privlačno. Toda ustvarjalci mostu niso predvideli, da Ljubljančani ne hodijo le peš, ampak po centru tudi kolesarijo. A s kolesom pride po serpentinasti stezici samo zares spreten biciklist. Mestna oblast je iz proračuna vseh njenih meščanov dala zgraditi most, ki je izključujoč, saj greni življenje delu meščanov.
Toda ob takem projektu se velja sočasno vprašati, če ne bi bilo bolj smiselno napraviti preprosto leseno brv za pešce, kakršna se nahaja na drugi strani Tromostovja. Ugovor je kajpak nesmiseln, če pomislimo, kako vneto zdaj most slikajo japonski turisti in drugi popotniki. Zakaj bi meščani bentili, ko pa so turisti z njim zadovoljni?!!
V času pasje vročine se sicer prebivalcem Ljubljane kolca po devetdesetih letih, ko so se lahko hladili v mestnih bazenih na Koleziji in v Vevčah. S stališča Ljubljančanov bi bilo torej veliko bolj smiselna investicija v plavalni bazen kot v paradni most. Toda za lepoto mesta velja malo potrpeti, ugodje turista je pač pomembnejše od ugodja meščana.
Praktično sočasno z odprtjem nove atrakcije pa je bil sprejet ukrep, s katerim bodo v ljubljanske vrtce lahko vpisali bistveno več otrok, kot jih dopuščajo normativi. Ti namreč predvidevajo, da bi malček v vrtcu moral imeti po tri kvadratne metre igralnih površin. Ker pa župan Zoran Janković ni zgradil zadostnega števila vrtčevskih prizidkov oz. novih enot, je posegel spet minister Lukšič, čigar ministrstvo dovoljuje zmanjšanje površin na cicibana.
Konec koncev je pa veliko pomembneje, da se starši z otroci sprehodijo v soboto po »Mesarskem mostu«. Za to zadovoljstvo velja malo potrpeti in otročad naj se raje stiska po vrtcih kot v konzervi sardin. Ne nazadnje, tudi delavce iz drugih dežel gradbeni baroni natrpajo po bivališčih, ki spominjajo na kurnike.
Ljubljana pa tako ali tako postaja kraj brezzakonja: če zrak lahko trikratno preseže dovoljeno količino trdih delcev, bodo tudi otroci preživeli podzakonske standarde v vrtcih.
Slovenska vlada je bila te dni deležna sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v zadevi izbrisanih ugotovilo, da tudi nedavno sprejeti zakon ne prinaša poprave krivic izbrisanim. -???
Ja, kako je to mogoče? Policijska ministrica Katarina Kresal je ob sprejetju zakona vendar dejala, da ta zakon zaključuje zadevo izbrisanih, saj jim vrača dostojanstvo in človekove pravice. Na njej bil samo še izrek ustnega opravičila. In izbrisani so ad acta.
Toda sporočilo najvišjega sodišča je jasno: ne gre za opravičilo, temveč za učinkovito popravo krivic. Sodba je tako naperjena dobesedno zoper ignoranco Pahorjeve vlade in poslancev SD, Zaresa, Desusa in LDS.
Civilne organizacije izbrisanih bi v teh letih lahko postale zgled za druge državljane Slovenije. Njihovi voditelji ne pristajajo na igro, po kateri je gospa Kresalova njihov politični zastopnik, ampak so postali samostojni akter, ki sam skrbi zase, ki zavrača patronat vladajočih strank, in tako zahteva od vlade, da se začne z njimi dogovarjati o izplačilu odškodnin.
Drža LDS, Zares, SD in Desusa kot političnih zaščitnikov izbrisanih se je razkrila kot farsa.
Na precej ludistični način pa so aktivisti EKO-kroga pričakali premiera Pahorja, ko so njegovemu konvoju zaprli pot s telesi. Predsednik vlade jih je vzel najprej kot bando pobalinov, ki ga ovirajo na poti, čez čas ob prisotnosti teve kamer pa jim je obljubil, da bo njihove zahteve proučil in se čez štirinajst dni dobil na solo dvournem pogovoru. A že nekaj ur po tem, je pozabil na obljubo in napovedal plenarni sestanek EKO-kroga z najširšim spektrom vpletenih.
Dragocena lekcija za okoljske aktiviste in Uroša Macerla, ki nočejo, da njihovo Zasavje uničujejo škodljivi izpuhi zažigalnic. To, da ti premier nameni uro, da bi te poslušal, je enako nič. Učinkovita je le strategija izbrisanih, ki se desetletje vztrajno borijo in zahtevajo svoje pravice.
Pahorjeva vlada pač ne slovi po svoji kredibilnosti. Pred letom je tako prek notranje ministrice ugotovila, da novo zgrajena stavba pri Litostroju ni ustrezna, da je predraga in za povrh še smrtno nevarna zaradi bližine plinskih rezervoarjev. Rešitev so našli v družinskem prijatelju tandema Kresal-Senica, ki je policiji oddal stavbo, ki sicer ni bila zgrajena za potrebe preiskovalnega urada. Toda, glej čudo: zdaj je ta zločesta stavba naenkrat postala varna in finančno primerna, saj bo vlada vanjo vselila Statistični urad in Ministrstvo za okolje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.