22. 7. 2010 | Mladina 29 | Hrvaška
Bankrot nacionalizma
Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo vladajoča stranka posegla po praznem domoljubju kot nadomestku za mogoči bankrot države
Kot vsako jutro je gospa tudi tistega dne prišla v svoj kabinet, se usedla, se udobno namestila, zadovoljno vzdihnila, kot po navadi segla po skodelici kave, pogledala na uro ... Ja, kje pa so vsi? Kje so moji koalicijski partnerji, podpredsedniki, pomočniki? Potem je v miru prebrala časopis: joj, grozno, s temi pisuni bo treba bolj ostro, ne more kar vsak pisati, kar mu pride na misel ... Spet je pogledala na uro: hm, najbrž sem se zmotila glede ure in datuma seje, saj niti ni čudno ob vsem delu in vseh skrbeh, ki jih imam, no, prav, spila bom še eno kavo ... Potem je predsednica hrvaške vlade vzela svoje stvari in mirno stopila pred zbrane novinarje z izjavo: »Moja vlada je stabilna, nikakršnih predčasnih volitev ne bo, tistim v opoziciji, ki si tega želijo, neodgovorni, kakršni že so, pa sporočam: zaman se trudite!«
Ta karikirani scenarij je precej mogoč za gospo Jadranko Kosor, ki sebe in druge krčevito prepričuje o stabilnosti svoje vlade, čeprav ji zadeve radikalno uhajajo iz rok in čeprav jo je te dni zapustil še en koalicijski partner in ima njena stranka sedaj v saboru komaj potrebno večino. Po Zvezi upokojencev so iz vlade odšli hrvaški liberalci, ki, kot pravijo, niso zadovoljni z nenehno in neumestno aroganco šefinje vlade. Roko na srce - to sicer ni stranka, za katero bi bilo resni vladi hudo, temveč precej impotentna družbica, ki oblasti ves čas rabi kot kazalec na tehtnici notranje volilne parlamentarne mašinerije, v zameno pa dobiva visoke funkcije v vladajoči oligarhiji. Ampak za nestabilno vlado J. Kosor je ravno teh nekaj liberalnih glasov neizmerno pomembnih. Zato njihov odhod označuje grdo razpoko znotraj vladajoče koalicije, še posebej ob napovedi odhoda še enega partnerja, predstavnika bošnjaške manjšine.
Pri počasnem razblinjanju hrvaške oblasti je vsekakor zanimivo, da ji obstoj zagotavljajo ravno manjšinske stranke, predvsem srbska, zato je precej ironično, da ravno Srbi ohranjajo na oblasti hrvaške nacionaliste, ki imajo največ zaslug za vse njihove težave. Da predstavniki srbske manjšine nočejo zapustiti koalicijske vlade, je popolnoma razumljivo, kajti tudi tako, v njej, komaj rešujejo velike težave svoje skupnosti. Po drugi strani pa so učinki te vlade tako katastrofalni, da je z njo na čelu vsak dan do rednih volitev, torej več kot leto, za Hrvaško nevarno izgubljanje časa.
Ne gre za to, da bi si bilo treba veliko obetati od novonastale zveze opozicijskih strank, ki te dni sporoča, da je pripravljena prevzeti oblast, celo pred rednimi volitvami, ker se vsi razumni dobro spominjajo vladajočega neuspeha tega moštva, neuspeha, ki je posledica nenehnih internih razprtij, bodisi zaradi načina vladanja bodisi zaradi prerazporeditve teh in onih položajev znotraj hierarhije oblasti. Vendar Hrvaška v tem trenutku, najbrž pa tudi v precej naslednjih, žal nima na voljo ničesar boljšega, kot so znani opozicijski kadri, ki najpogosteje niso akterji zgodbe, temveč predvsem pasivni opazovalci, ki čakajo, da se jim bo oblast kar sama zgodila. Ampak to je družbena realnost države, v kateri so ravno politične elite, predvsem sedanja, ki je na oblasti skoraj dve desetletji, povzročile globoko nenaklonjenost do politike kot takšne, zatem pa prezir in politično resignacijo, zaradi česar nihče, ki da kaj nase, noče sodelovati pri delu, ki ga večina primarno doživlja kot korupcijsko in oportunistično.
Hrvatom bo tako tudi tokrat, na predčasnih ali rednih volitvah, preostalo izbiranje med vedno istimi neprepričljivimi političnimi tipi. Predsednici vlade pa bodo v času, ko ji koalicija razpada, država pa neustavljivo tone na vseh področjih, ko se napoveduje še težja jesen, še večji padec produktivnosti, še bolj prazen državni proračun, hkrati pa novo enormno zadolževanje, preostale le oguljene populistične akcije. Stvari so prišle tako daleč, da njen minister za zdravje po domačih bolnišnicah prosi zaposlene, naj se sami odrečejo 15 odstotkom osebih dohodkov, in sicer v imenu domoljubja!
No, ja, samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo vladajoča stranka posegla po praznem domoljubju kot nadomestku za mogoči bankrot države. Tisti z boljšim spominom se zlahka spomnijo Hrvaške v zgodnjih devetdesetih letih, ko je država ravno zaradi razigranega domoljubja, točneje primitivnega nacionalizma, stopila na pot lastnega propada, katerega končne rezultate do kosti čutimo danes. V državi, ki je bila na začetku vojne gospodarsko stabilna, celo precej obetavna, je ravno tedanja stranka gospe Kosor vpeljala osnovna pravila vedenja, ki jih lahko na kratko povzamemo s cenenimi floskulami, kot sta Hrvaška puška na hrvaški rami in Hrvaška denarnica v hrvaškem žepu.
In tako je bilo, vojna je postala izvrstna priložnost, da si je denarnice napolnila razuzdana manjšina, ki je bila blizu nacionalistični, skorumpirani oblasti, in se je oblikovala kasta bogatih, primitivnih mešetarjev, ki so se kmalu poimenovali »uspešni poslovneži«. Potem se je na skrajno barbarski način izpeljala tako imenovala privatizacija, z razprodajo bank, telekomunikacij, uspešnih podjetij ... V glavnem s tem začetnim nacionalizmom so bili postavljeni temelji divjega, tranzicijskega kapitalizma, ki je Hrvaško na koncu pripeljal na rob bankrota.
Današnje stanje je samo končni rezultat dvajsetletne uzurpacije oblasti enih in istih nacionalistov, ki domovino ljubijo v sorazmerju z gmotno koristjo, ki jim jo prinaša. Tj. več ko je koristi, več je domoljubja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.