5. 8. 2010 | Mladina 31 | Hrvaška
Situacijski delikt
Zakaj dlakocepiti, če se je pobijalo v interesu države?
Gospa Eva M. iz Češke je že večkrat letovala v Dalmaciji. In doslej je svojo kriminalno dejavnost vedno opravljala brez težav. Toda vsega je enkrat konec in tako je tudi nevarni kriminalki končno odklenkalo, saj so jo budni hrvaški policisti te dni aretirali na enem od hrvaških mejnih prehodov. Policaji so seveda takoj zaštekali, da ta 50-letnica ni navadna gospodinja, za kakršno se je vztrajno izdajala, ampak nevarna dilerka, o čemer je pričalo vseh šest tablet blagega anksiolitika, torej pomirjevalnih tablet, ki so jih našli v torbi gospe Eve. Navdušeni zaradi tega »ulova« so češko turistko najprej privedli na policijsko postajo, jo skoraj sedem ur zasliševali brez pijače, hrane in uradnega prevajalca, potem pa jo ekspresno poslali k sodnici za prekrške v Imotski.
Tam je gospa sodnica, zgleden primerek resnega hrvaškega pravosodja, popolnoma ignorirala pojasnila osuple in objokane gospe Eve, da ima hudo bolnega invalidnega sina in da ji je tablete predpisal zdravnik za pomiritev in za to, da lahko zaspi. Ne, sodnica je ostala neizprosna in ji je odredila »obvezen ukrep zdravljenja odvisnosti v trajanju treh mesecev«. Bravo!
Nekako sočasno s tem pomembnim uspehom hrvaških represivnih organov je hrvaško vrhovno sodišče izreklo tudi končno razsodbo v procesu proti vojnemu zločincu Branimirju Glavašu. Ta je na begu že od izreka prve, nepravnomočne sodbe, s katero je bil obsojen na deset let zapora. Natančneje, že dve leti živi v Bosni in Hercegovini, tam si je postavil trinadstropno hišo in tja že dve leti vsak mesec prihaja več kot tri tisoč evrov, kolikor znaša njegova plača »spoštovanega« poslanca hrvaškega sabora.
A glej no, glej, kakšno presenečenje, vrhovno sodišče je kazen znižalo za celi dve leti, s čimer je grozljiv, neusmiljen zločin, storjen leta 1991 nad srbskimi prebivalci Osijeka - silili so jih piti solno kislino iz akumulatorja, jih mučili z električnim tokom, pretepali ..., potem pa odpeljali k Dravi in ubili s streli v zatilje - ovrednotilo s samo osmimi leti zaporne kazni. Bom ponovila, Glavašu je vrhovna pravosodna instanca na Hrvaškem za hud vojni zločin dosodila osem let. Sam Glavaš je ob izreku sodbe pripomnil, da če je šlo za vojni zločin, bi moral dobiti najvišjo možno kazen, to je 20 let zapora. Točno! In prav cinizem tega zločinca delegitimira razsodbo, s katero je hrvaško pravosodje ponovno potrdilo, da se tukaj veliko slabše godi recimo novinarjem in književnikom, ki jih nenehno obsojajo zaradi pisane besede, torej zaradi verbalnega delikta, ali pa turistom, kakršna je gospa Eva iz Češke, kot pa zloglasnim vojnim zločincem. Ki to, tako kot Glavaš, so, a vendarle niso.
Kajti vrhovno sodišče najprej pritrdi upravičenosti prvotno izrečene, desetletne kazni za Glavaša, ki »je soodgovoren za uboje osijeških Srbov, za aretacije in zlorabe«, ki »je ukazal ustanovitev tako imenovanega 'voda smrti', katerega namen je bil aretiranje, pretepanje in eksekucija srbskih civilistov na bregovih Drave«, torej Glavaš je zločinec, toda ...
Toda potem se v razsodbi morbidno nizajo olajševalne okoliščine, v sklepu vse skupaj poimenovane »situacijski delikt«, značilen za vojne razmere. To pa v prevodu pomeni, da je Glavaš dejansko ukazal mučenje in pobijanje srbskih civilistov, vendar je »predmetna kazniva dejanja storil v najtežjih trenutkih za obstoj Republike Hrvaške«, saj so bile »ustrelitve na bregovih Drave izpeljane po padcu Vukovarja in strahovitih zločinih nad civilnim hrvaškim prebivalstvom, kar nikakor ne opravičuje teh kaznivih dejanj, vendar opozarja na razmere panike in strahu ...« Itd., nadaljevanje pa je samo še hujše.
Opravičevanje enega zločina z drugim je pregrozno celo za popolnoma razdejano hrvaško pravosodje, toda vrhovno sodišče gre v teh svojih prizadevanjih še naprej in med olajševalne okoliščine, ki veljajo za Glavaša, prišteje tudi »pomemben prispevek k obrambi Hrvaške ter to, da je imel ob koncu vojne čin generala Hrvaške vojske«. Edini preživeli iz obdobja Glavaševega več mesecev trajajočega osiješkega pokola, gospod Ratković, ki so ga Glavaševi ljudje dvakrat ustrelili v glavo, a je vendarle preživel padec v mrzlo Dravo, je k razsodbi suho pripomnil: »Ničesar nimam in zdaj veliko laže živim, nobenih skrbi nimam, da bi mi hotel kdo kaj ukrasti, me ugrabiti ali ubiti. Bolje bi bilo, če bi ga oprostili, zakaj bi se moral človek klatiti po Hercegovini in bežati.«
Toda gospod Ratković ni dobro razumel konotacije »situacijskega delikta«, ni torej razumel, da pet sodnikov vrhovnega sodišča cinično sporoča javnosti, da so on, gospod Ratković, in druge žrtve Glavaševega kazenskega voda samo obrobne, nebistvene postavke v nekih pomembnih, širših razmerah, v katerih je bilo maščevanje nad srbskimi civilisti legitimen, pričakovan in tako rekoč dobrodošel način obrambe Hrvaške.
S skrajno nemoralno, proticivilizacijsko razsodbo so sodniki hrvaškega vrhovnega sodišča upravičili hud vojni zločin in pri tem pripisali neobstoječe zasluge za obrambo države človeku, ki - o tem smo se prepričali, ko smo delali kot vojni poročevalci - vojne sploh ni videl, saj se je ves čas skrival v svojem osiješkem bunkerju. Čin generala pa je dobil izključno zaradi političnega delovanja pod pokroviteljstvom Tuđmanove stranke. Malenkostna kazen za Glavaša je zato samo še en dokaz kapilarne onesnaženosti hrvaškega pravosodja, ki nam s to pravzaprav politično, izsiljeno razsodbo pošilja bizarno nevarno sporočilo, da mučenje in pobijanje civilistov v vojni ni kak poseben zločin. Ali zakaj dlakocepiti, če se je pobijalo v interesu države?
In kaj zdaj? Glavaš se bo, pravijo, pritožil na ustavno sodišče. To bi mu kazen lahko še znižalo ali jo celo odpravilo. S tem bi »zunaj vsakega razumnega dvoma« presodilo, da gre zares za državo, nastalo in zgrajeno prav na temeljih zloveščega »situacijskega delikta«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.