5. 8. 2010 | Mladina 31 | Kolumna
Zadnji opomin
Dobrih sto dni po nesreči na naftni ploščadi Deepwater Horizon so jasne skoraj vse vzročno-posledične povezave
Ekološka katastrofa družbe BP na naftni ploščadi v Mehiškem zalivu je dobro opozorilo za več pomembnih reči, ki jih navadno pometamo pod preprogo. Spoznali smo, kako slabo obvladujemo tehnologijo in varnostne ukrepe na ravni največjih korporacij, kako nepripravljeno se je odzvala najrazvitejša država sveta, lahko smo merili spopad med njima in hkrati opazovali odzive drugih deležnikov. Opazili smo domala vojaški slog poročanja in informacijskih manipulacij, dočakali smo odstop odgovornega direktorja in opazili njegovo visoko nagrado. Zagotovo bomo še nekaj let sledili pravnim zapletom zaradi odškodnin in presojali razmerje moči med civilno družbo in družbo BP ter državo. Morda se v labirintih te tragične zgodbe tlakujejo poti novega družbeno odgovornega kapitalizma in zelenega New Deala.
Konec marca 2010 je bilo na letnem srečanju Mednarodnega energetskega foruma (IEF) v Cancunu še vse videti normalno. Naftna industrija in energetski sektor svetovne recesije dejansko nista občutila. Razviti zahodni svet je sicer zmanjšal potrošnjo in se obrnil k zeleni energiji, da bi z njo zamenjal fosilne energente, toda vse so nadomestile razvijajoče se države. Kitajska je zadnja leta podvojila uvoz iz arabskih držav, samo njeno letošnje povpraševanje je večje za tretjino. Zato sedanje visoke cene nafte niso plod ponudbenega, temveč povpraševalnega šoka, ki zahodnim državam omogoča zapolnjevanje proračuna, podjetjem pa pokritje visokih investicij. Stroški novih naftnih polj so se zadnja leta podvojili, samo najem naftne ploščadi v globokih morjih stane vsak dan več kot 600.000 dolarjev, to je petkrat več kot pred petimi leti.
Razpoložljive naftne zaloge naj bi porabili pred letom 2050, vmes naj bi se potrošnja nafte in plina podvojila. Zato je edina rešitev racionalizacija energetske potrošnje, zelena preusmeritev ali pa nova najdišča fosilnih goriv, zlasti na odprtem morju.
Dobrih sto dni po nesreči naftne ploščadi Deepwater Horizon so jasne skoraj vse vzročno-posledične povezave. Naftno polje obsega 12 hektarjev na devetih lokacijah in leži 1600 metrov globoko. Koncentracija vrtin povečuje tveganje novih nesreč pri reševanju, velika globina otežuje rabo znanih tehničnih rešitev. Na dan je izteklo od 1000 do 5000 sodčkov surove nafte ali okoli 700 milijonov litrov, naftni madež se razprostira na skoraj 10.000 kvadratnih kilometrih morske površine, do sedaj je prizadetih skoraj 1500 kilometrov obale. Največja primerljiva nesreča, nesreča tankerja Exxon Valdez leta 1989, je bila po obsegu petkrat manjša, in vendar je usodno zaznamovala življenje na jugu Aljaske za več desetletij. Tragična nesreča na ploščadi je posledica tehničnih napak pri vrtanju, površnosti pri varnostnih procedurah in neupoštevanja standardov ter številnih vodstvenih napak BP in povezanih družb (Macondo, Anadarko, Mitsui).
Nesreča je razkrila, da naftne družbe in države ne razpolagajo niti s tehnologijo niti s tehničnimi rešitvami za reševanje ob takšnih nesrečah. Peterica velikih naftnih družb je šele sedaj ustanovila konzorcij za projektno reševanje teh težav. Druga pomembna pomanjkljivost je zunanji nadzor nad delom naftnih družb in delom na tveganih morskih naftnih poljih. Večino poslov in postopkov nadzirajo interni nosilci korporacij, ne pa tudi zunanje neodvisne institucije in državne agencije, zato je veliko izigravanja predpisov. Tretja pomembna pomanjkljivost je nejasnost zakonske odgovornosti in načina sankcioniranja. Če ni jasnih mednarodnih zakonskih okvirov in sankcij, in tudi tu jih nimamo, bodo sodni postopki trajali desetletje ali več. Družba Exxon in pijana posadka tankerja sta kazen za tragedijo pred leti gladko prestali.
Ekonomske ocene škode so okvirne, toda dramatične. Neposredni stroški sanacije nesreče so ocenjeni na več kot 12 milijard dolarjev, 20 milijard naj bi namenili za odškodnine, toda dejanski stroški bodo zagotovo presegli 40 milijard. Odškodninskim zahtevkom okoliških držav se bodo zagotovo pridružili tudi nekateri investitorji, še posebno ameriški, ki so 40-odstotni lastniki delnic družbe BP. New-yorški pokojninski sklad je že vložil tožbo, podobne zahtevke bodo zagotovo vložili še drugi. O prihodnosti družbe BP bodo zato odločali predvsem ameriška politika in ameriško javno mnenje, pa tudi angleške vladne podpore. Družbe BP nikakor ne more doleteti politična in poslovna usoda ruskega Yukosa. Toda trg kapitala je za BP bolj tvegan partner. Vrednost delnic se je v desetih tednih zmanjšala za skoraj polovico, družba pa velja za eno najlikvidnejših in zato tudi tržno občutljivih angleško-ameriških korporacij. Njena tržna kapitalizacija je trenutno okoli 100 milijard dolarjev. Poslovnemu sistemu BP ne grozi niti bankrot niti prevzem, toda nevarnejša je njegova negotovost glede stroškov sanacije in nadaljnje rasti.
Družba je bila do sedaj finančno trdna, njena sposobnost zadolževanja je okoli 20 milijard, in če bi se hkrati dezinvestirala za enak znesek, bi pokrila svoje obveznosti, povezane z ekološkimi in finančnimi oškodovanji. Zelo verjetno je, da bodo v Londonu želeli ameriški del družbe odcepiti od skupine in jo usmeriti v bankrot po 11. členu ameriške zakonodaje, ameriški regulatorji pa bodo temu nasprotovali. Za začetek naj bi uspela hollywoodska predstava z zamenjavo vodstva družbe BP, s katero so za glavnega direktorja postavili Američana Dudleyja, dosedanjega vodjo reševalnih operacij v zalivu. Seveda bo v skladu s cinično korporativno prakso nagrajen odhod dosedanjega predsednika Haywarda, ker je v zadnjih letih znižal stroške, povečal produktivnost in dobičkonosnost družbe. Pozabili pa so dodati, da je nesreča del programa stroškovne racionalizacije in da je končna škoda izničila pet let povprečnih dobičkov in dividend, družbo pa oškodovala za najmanj sedem razvojnih let.
Poduk celotne zgodbe je jasen. Trajnostni razvoj ni floskula, temveč potrebna menedžerska revolucija sodobnih podjetij, državnih in globalnih regulacij. Podobno velja za družbeno odgovornost držav in korporacij do ljudi in do narave. BP bo preživel, toda največji izliv nafte v ameriški zgodovini je globalni opomin, da tudi tukaj potrebujemo radikalne spremembe. Ekološke nesreče bodo na prenaseljenem in obremenjenem planetu vedno usodnejše, popravki dragi in pogosto tudi nemogoči. Zato je nesreča na ploščadi Deepwater Horizon zadnji veliki opomin. Toda dvomim, da ga bomo tako razumeli, še manj pa ga bomo upoštevali.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.