19. 8. 2010 | Mladina 33 | Hrvaška
Komunisti in kleriki
Glavni urednik Glasa koncila, tednika katoliške cerkve, je celotno vladajočo stranko obtožil komunizma oziroma zatrdil, da je država šla k vragu prav zato, ker so že leta in leta na oblasti sami komunisti
Bedak, kreten, lopov, kriminalec ... bah, vse to je brez zveze, vse to sploh niso žaljivke v primerjavi z eno, izjemno, res hudo psovko. Komunist! Ti si komunist! Zveni huje celo od tiste »mat' kurba«. To je huda in resna žaljivka, ki je ne bo trpel noben spodoben Hrvat. Zakaj je ta kratka beseda, sicer zelo pozitivna v svojem izvirnem pomenu, vzrok za tolikšen bes? Preprosto zato, ker je prav ta beseda mračna sestavina frustracije, s katero je že dvajset let obremenjena večina državljanov Hrvaške, saj je to njihov greh, njihov neizmerni greh iz časov, ko so bili množično včlanjeni v komunistično partijo, torej so bili komunisti. Danes pa so prav vsi verniki iste cerkve, za katero je, to je znano, ravno komunizem osmi naglavni greh. Zato je popolnoma jasno, kakšen šok je glavni urednik Glasa koncila, tednika katoliške cerkve, povzročil s svojim komentarjem, v katerem je celotno vladajočo stranko obtožil komunizma oziroma zatrdil, da je država šla k vragu prav zato, ker so že leta in leta na oblasti sami komunisti, torej lopovi in razbojniki, prav zaradi njihove pripadnosti komunizmu pa jih je obtožil tudi »pomanjkanja državotvornosti«.
Uh, kakšna groza! S tako visokega položaja, kot je zagrebški Kaptol, katerega stališča Glas koncila pravzaprav objavlja, obtožiti Tuđmanove naslednike komunizma, to je popolnoma neznosno, pregrozno, nepravično ... »Mi da nismo državotvorni«, »Mi da smo komunisti« ... so se odzvali visoki predstavniki oblasti in vladajoče stranke na napad Glasa koncila, toda nič manj niso bili zgroženi niti hrvaški mediji. Njihovi komentatorji so se s precejšnjim žarom spravili na uvodničarja tednika katoliške cerkve, v glavnem z zelo majavo tezo, da je »na srečo komunizem že dvajset let mrtev«. Hm, da. Režim je mrtev, toda zagovorniki komunistične mentalitete, ki se je na tem območju kazala v popolnoma izkrivljeni obliki, kot preziranje demokracije in javnosti, hkrati pa kot privrženost funkcijam moči in ugodnostim, ki sodijo zraven, so še zelo živi.
Tako da dejstva, na prvi pogled, nedvomno podpirajo trditve glavnega urednika Glasa koncila, saj je bil večji del vodstva vladajoče stranke vse do devetdesetih let dejansko včlanjen v Zvezo komunistov Jugoslavije, ta resda kompromitirajoči podatek pa velja tudi za člane vlade in seveda enako za oblastnike na nižjih ravneh.
Retuširan življenjepis prav malo koristi recimo predsednici vlade, tovarišici Kosorjevi, ki je komunistični partiji pripadala z enakim žarom kot nekoliko pozneje nacionalistični hrvaškega vodje, generala Tuđmana. Zato sta hrup in bes iz vrst vladajočih oziroma lažne trditve, da danes v njihovi partiji ni nekdanjih komunistov in da imajo »državotvornost zapisano v programu«, samo dimna zavesa, ki naj bi zakrila nepojmljiv strah pred vplivom katoliške cerkve na volilno telo.
Uvodničar Glasa koncila je s tem zadel najranljivejše mesto vladajoče elite, katere reducirani življenjepisi se najpogosteje začenjajo šele z letom 1990 in je v njih v glavnem izpuščen podatek o članstvu v komunistični partiji nekdanje države. Obrambni minister je v uradnem življenjepisu ta podatek popolnoma zamolčal, vsi drugi ministri pa se v glavnem opravičujejo zaradi tega obdobja svojega življenja ali trdijo, da so bili v partiji, eeee, da bi jo spodkopavali od znotraj. Sicer pa je bil pomemben funkcionar komunistične partije tudi vodilni človek hrvaškega parlamenta, prav tako njegov namestnik in siva eminenca vladajoče stranke, njena člana sta bila ministrica za gradbeništvo in minister za zdravje, pa tudi vojni zločinec, nesporni državotvorec Branimir Glavaš ...
Zato je odrekanje vladajoče elite komunistični preteklosti enako bedno in oportuno kot neusmiljeni napadi klera nanjo.
Cerkev namreč, ker je pač izjemno koristoljubna ustanova, že dvajset let živi v mirnem sožitju s Tuđmanovo partijo in z njegovimi nasledniki, njihova ideološka usklajenost pa je temeljila prav na obojestranski privrženosti vulgarnemu nacionalizmu, ki je impliciral tudi odvezo za domače vojne zločince in uporabo oltarjev za nekrščansko izražanje sovraštva do pripadnikov srbske narodnosti. Pri tem je cerkev svojo večletno naklonjenost vladajoči stranki obilno zaračunavala, saj je iz državnega proračuna črpala ogromna finančna sredstva. Tako je trdna vez med katoliško cerkvijo in državo delovala v obojestransko korist, ves čas so potekale transakcije državnega denarja v cerkveno blagajno, posebno še pred volitvami, tako da je samo zadnja leta kljub hudi recesiji država cerkvi darovala kar 300 milijonov evrov. Poleg tega je tej že tako ali tako bogati ustanovi vrnila več milijonov kvadratnih metrov stanovanjskih in poslovnih prostorov širom po Hrvaški, vse na podlagi sumljivih t. i. vatikanskih pogodb, ki jih je s cerkvijo sklenil še Franjo Tuđman v želji, da bi jo čim prej pridobil za zaveznico.
Kako torej cerkve doslej ni motilo, da so jo tako izdatno financirali komunisti, ki so na oblasti na Hrvaškem? In ali gre za materialno ali politično izsiljevanje, ki se ga cerkev loteva skozi uvodnik v svojem tedniku?
Brez dvoma, kadar gre za cerkev na Hrvaškem, gotovo ni mogoče govoriti o nikakršni načelnosti. Kleriki, kakor so zviti, neobčutljivi za socialne krivice in ravnodušni do družbene resničnosti, bi zdaj spodbadali mrtvega konja, pred verniki pa bi se radi otresli vsake krivde za socialni razkroj države. In ko danes cerkev spet straši svoje ovčice s komunisti, je to prepričljivo prav toliko kot skupna trditev klera in vladajočih »komunistov«, da je bil nadškof Stepinac, sodelavec »poglavnika« nacistične Neodvisne države Hrvaške Anteja Pavelića, leta 1941 antifašist.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.