26. 8. 2010 | Mladina 34 | Kolumna
458 miligramov
Dobesedno neznane katastrofe
© Tomaž Lavrič
Pojavil se je nov časopisni žanr, v katerem številni kolumnisti hvalijo, kako lepo je pod aktualno mestno oblastjo postalo življenje v Ljubljani, kako poln duha je zdaj sprehod po mestnem jedru. Zadovoljnemu človeku ni oporekati pravice do občutenj, malce bizarno je le to, da čutijo etablirani komentatorji potrebo javno izpovedovati svoja čustvena stanja. Še zlasti zato, ker istočasno ni zaznati tekstov, ki bi pripovedovali, kako lepo je živeti v aktualni Sloveniji. Še več, ko bi dandanes denimo Tone Pavček objavil v časniku esej o prelestni domovini, bi bralci mislili, da je padel z Marsa.
Nezadovoljstvo namreč vre med sindikalisti, pred vrati je tiha stavka zdravnikov, nejevoljni so policaji, šolniki, državni uslužbenci, študentje in upokojenci, saj namerava Pahorjeva vlada pri vsakem prihraniti po kakšen belič. V času krize, gospodarskega padca in kopnenja proračuna so varčevanja sicer povsem razumljiva. Toda zakaj je ljudstvo vendar tako nekooperativno z idejami državnega premiera?
V državi vlada paradigma, po kateri vlada pripravi krčenje posameznemu sektorju, čemur sledi protest prizadetih, nato pa se obe strani srečujeta na neskončnih pogajanjih, po katerih vladna stran nekaj malega popusti in varčevalni udarec se pokaže malo manj usoden kot na začetku. Ob splošnem principu pa obstaja še nekdo, ki pa je postavil paradigmo na glavo, saj je on ta, ki zahteva od vlade dodatna sredstva in jih na koncu tudi dobi.
Ljubljanski župan Zoran Janković je tako prejel od državne banke zagotovilo za mastodontski kredit za Stožice, minister za šolstvo Igor Lukšič mu je kanil nameniti 10 milijonov proračunske rezerve, a ga je najprej blokiral finančni minister Franci Križanič, potem pa so donacijo izvedli pod imenom javni razpis za vse, a namenjen le za stožiški kompleks. Toda, zgodba se tu ne konča. Glavar Ljubljane se je domislil, kako bi mu državni proračun lahko podaril še po dodatne 3 milijone evrov na leto. Sklenil je namreč prekiniti skoraj stoletno navado, ki so jo spoštovali tudi komunistični župani, da mesto subvencionira del cene za avtobusne vozovnice študentov in dijakov, ki študirajo na ljubljanskih šolah in univerzah. Ljubljanski glavar je namreč odločil, da voznine za mladino, ki nima stalnega bivališča v Ljubljani, ne bo več plačevala mestna občina.
Naj jo torej plača država, če noče gledati diskriminacijske politike. Toda, od kod bo vzela finance država? - Iz državnega proračuna, kar preprosto pomeni, da bo Jankovićev proračun narasel za 3 milijone na račun teh, ki bodo iz državnega budžeta dobili 3 milijone manj.
Po tej logiki bodo naslednjič župani drugih slovenskih mest zahtevali, da naj se zmanjšajo sredstva za Ljubljansko univerzo in naj se denarna pomoč neposredno nakaže drugim univerzitetnim središčem po državi.
Prvi, ki bi moral ostro protestirati zoper neenakopraven tretman svojih študentov in bi predlagatelja imenoval za tvorca apartheida, bi moral biti prav ljubljanski rektor Stane Pejovnik. A kaj ko ta problema očitno sploh ni zaznal.
Je pa opazil usodno težavo minister za kmetijstvo Dejan Židan, ki je seštel kvadratne kilometre in zgrožen ugotovil, da se površina kmetijske zemlje drastično krči. In kam so izpuhtele manjše pokrajine pridelovalnih zemljišč? - Državni in občinski akti so jih kot za stavo spreminjali v avtoceste, obvoznice, nakupovalna središča in gradbene parcele. Zdaj je naposled minister le ugotovil, da za državo strateško pomembno, da je na svojem teritoriju sposobna pridelati toliko hrane, da lahko prehrani lastno prebivalstvo. In enakega pogleda je naenkrat tudi državni predsednik Danilo Türk. Kmetijski sejem v Gornji Radgoni je potemtakem prinesel obrat v politiki pozidave kmetijskih zemljišč?
Nikakor, to je vse, kar sta tvorca nove politike postorila. V Ljubljani arhitekt Fedja Košir pripravlja referendum zoper mestni prostorski plan, ki si na veliko prisvaja plodno zemljo. Je mar kmetijski minister pozval meščane, naj na referendumu mislijo tudi o prihodnosti svojih potomcev? Je kdaj predsednik Türk izrekel v duhu princa Charlesa apel županom večjih mest, da naj del občinskih zemljišč namenijo meščanom za vrtičke in s tem spodbudijo razmah organsko pridelane hrane? Nak, moža sta očitno za potrebe sejma skovala enkratno priložnostno reklo.
A narava vrača udarec. V Rusiji so od konca julija besneli gozdni požari, ki so s svojim dimom povzročili številne smrti in zastrupitve prebivalstva. Celo predsednik Dimitrij Medvedjev in premier Vladimir Putin, ki z jekleno roko uženeta vse protestnike, sta tokrat le upajoče zrla v nebo. Tako da je v prvo vrsto stopila pravoslavna cerkev, ki se je neposredno obrnila na pomoč Boga in začela voditi molilne procesije za dež.
V Ljubljani se nasprotno ljudje lahko mirno sprehajajo in uživajo v krasotah in utripu na novo urejenega mesta. To so počeli tudi pozimi, celo na dan 29. januarja. -??? Zakaj izpostavljati predpredzadnji dan januarja?
Če pogledate v arhiv Slovenske tiskovne agencije, ne boste našli nič usodnega, le običajno opazili kopico vesti, ki vključujejo za zgodovino tudi bizarne podatke, da se je Srbija potegovala za nakup luke Bar in da pretep v novogoriški diskoteki ni bil tragičen. Zvedeli ste lahko vse, razen enega fakta. 29. januarja 2010 je že takoj po polnoči koncentracija trdih delcev znašala 169 mg na kubični meter, ob deseti uri presegla številko 200, ob 12 dosegla rekordnih 458, še uro kasneje ostajala na 446, tik pred polnočjo pa padla na 204.
A kaj pomenijo te številke? Dovoljena dnevna koncentracija znaša 50 mg, glavno mesto je torej cel dan živelo s štirikratno povečano vrednostjo, dve uri pa je mestni zrak skoraj deset krat prekoračil mejno vrednost. Župan Janković, ki za osrednji dnevnik prileti povedat, kaj se je pogovarjal z neimenovanimi Libijci o hipotetičnih investicijah v Stožice, ni čutil za potrebno obvestiti meščanov o poraznem stanju zraka, Enako sta abstinirala tudi ministra za zdravje in okolje.
Da bi ne lamentirali, poglejmo, kaj počno oblasti po ameriških državah. Ko količina trdih delcev doseže vrednosti med 100 in 150 mg, opozorijo, da je to nevarna koncentracija za starce, otroke in pljučne bolnike, interval med 150 in 200 je znak za »action day«, ko začno širiti opozorila, da je vsakdo lahko deležen zdravju škodljivih posledic, če se izpostavlja telesnim naporom v zunanjih teritorijih, pri številkah med 200 in 300 sporočajo, da je vsakdo lahko deležen resnih zdravstvenih posledic, pri rezultatih med 300 in 500 pa oblasti razglasijo izredne razmere za gibanje po »svežem zraku«.
V Ljubljani pa za alarmantnih 458 mg ni praktično vedel nihče. V mestu na osrednjih točkah ni nobenih zaslonov, ki bi z rdečo, rozo in vijolično obarvali drastična povečanja nevarnih snovi v zraku. Pač, mesto je lepe denarje investiralo v boljšo obveščenost meščanov: kupilo je drag sistem, ki vam na avtobusni postaji prek ekrana zdaj na minuto točno napove, kdaj bo prišel vaš avtobus.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.