2. 9. 2010 | Mladina 35 | Hrvaška
Davek na življenje
V nasprotju z vsakršno logiko dobrega gospodarjenja se je hrvaška vlada odločila z najnovejšim rebalansom proračuna, sicer že petnajstim po vrsti v zadnjih desetih letih, spet povečati državne izdatke
Zaradi tega neresnega in nevarnega pretakanja denarja iz ene proračunske luknje v drugo se je Hrvaška pridružila skupini »sumljivih« držav, kot so Zimbabve, Kenija, Sudan, Nigerija, Haiti, Romunija, Bolgarija, Makedonija, Srbija ... Samo za primerjavo, Irska, na katero se Hrvaška tako rada sklicuje, se je v zadnjih petnajstih letih le enkrat odločila za rebalans proračuna. In to lani, v kriznem letu.
Ker pa se je na Hrvaškem že dodobra uveljavila praksa, da se vsaka norost razglasi za modro strateško potezo, se tudi najnovejše popačeno načrtovanje državnih financ prikazuje kot velik uspeh vlade Jadranke Kosor. Ta se je menda, humana in socialno ozaveščena, kakor je, vnovič odločila povečati izdatke in še dodatno zadolžiti že nevarno prezadolženo državo samo zato, da ne bi ogrozila življenjske ravni svojih sodržavljanov. Namesto da bi torej ta temeljni državni finančni dokument poskrbel za korenite reze v javni porabi, bo ravno nasprotno - državni izdatki se bodo povečali za 125 milijonov evrov.
V urejenih državah bi zaradi takšnega ravnanja z državno blagajno vlada seveda padla ali pa bi odstopil vsaj finančni minister. Na Hrvaškem pač ne, saj tu razmere vse bolj spominjajo na zadnje desetletje Jugoslavije, ko so v vodstvu države samo rotirale kot jajce jajcu podobne si partijske face, država pa je tonila vse globlje v revščino. Tedaj smo živeli po tistem butastem pravilu »parno-neparno« za vožnjo z avtomobilom, ker ni bilo bencina, kavo je bilo mogoče dobiti samo pri švercarjih itd. itd. Nazadnje je prav zaradi tega izključno partitokratskega vodenja Jugoslavija postala nefunkcionalna država in kmalu je sledila naravna posledica - divjanje surovega nacionalizma.
Hrvaški danes vlada zelo podoben partijski kader, popolnoma nesposoben vizije napredka, kaj šele, da bi reševal državo iz krize, zato pa mu je res veliko do še enega mandata na oblasti. Tukajšnje gospodarstvo ne deluje niti toliko, da bi zadovoljilo osnovne življenjske potrebe prebivalstva, ker je vsa proizvodnja uničena, tako da je po rasti družbenega bruto proizvoda Hrvaška čisto na dnu lestvice med petindvajsetimi tranzicijskimi državami. Vse to so seveda posledice velikanske prevare iz devetdesetih let, ko so državi vladali primitivni gangsterji in ko sta potekala ne le brezmejen rop državne lastnine, ampak tudi uničujoča deindustrializacija. Seveda je bil ta proces samo na prvi pogled stihijski, v svojem bistvu pa je bil globoko ideološki.
Kajti ladjedelništvo, kovinskopredelovalna, lesna, tekstilna ... celotna hrvaška industrija, ki je bila v devetdesetih letih še kolikor toliko konkurenčna, se je Tuđmanovemu bivšemu komunističnemu kadru zdela prav zlovešče, povsem marksistično, komunistično neprimerna, zato je uveljavil lagodno, menda sodobno ideologijo turizma in storitvenih dejavnosti skupaj z množičnim uvozom resnično prav vseh izdelkov, tudi hrane. Posledica je uničena, gospodarsko pešajoča država, k temu pa je pripomogel tudi ideološki val posnemanja razvitih zahodnih držav, ki so pred časom prav tako brezskrbno opustile industrijsko proizvodnjo in to nečisto dejavnost prepustile novi velesili Kitajski in tamkajšnji ceneni delovni sili.
Toda ko je neoliberalni kapitalizem zašel v hudo krizo in se začel gristi v lasten rep, so se zahodnoevropske države odločile za pospešeno vračanje k domači industrijski proizvodnji. Nemčija je recimo doživela ponoven gospodarski vzpon prav zaradi vrnitve k industriji in povečanja izvoza svojih izdelkov. Toda ta nagli preobrat lahko mala Hrvaška samo opazuje, saj se ni sposobna prilagoditi, razvitim državam pa pride prav še ena revica, ki bo uvažala njihove ničvredne izdelke, one pa bodo iz te obnemogle Hrvaške pridno črpale denar iz »svojih« bank, ki so že zdavnaj prepredle državo in narekujejo življenje tukajšnjemu prebivalstvu.
Toda to je prezapleten položaj za administracijo Jadranke Kosor. Ta svojo nekompetentnost in omejenost nadomešča z birokratsko prebrisanostjo, ki je nujna, da ohrani oblast in vse tiste številne ugodnosti, ki sodijo zraven. Zato je odločitev za rebalans proračuna brez enega samega resnega posega v javno porabo dolgoročno pogubna, za dnevnopolitično rabo pa se vsekakor zdi ustvarjalna. Torej se ne bo poseglo v pravice in plače niti njim, državnim in vladnim uradnikom, niti veliki množici državljanov pri državnih jaslih, za povračilo pa se pričakuje, da bo ta groteskni humanizem vladajoče stranke nagrajen na prihodnjih volitvah. Zaradi tega so z novim rebalansom proračuna zadovoljni tudi sindikati državnih in javnih uslužbencev, nacionalne manjšine, velike in razsipne organizacije braniteljev ... Vsi tisti, s katerimi je Kosorkina vlada našla skupen jezik in si tako vnaprej zagotovila možnost, da bodo na volitvah spet glasovali zanjo.
Seveda je jasno, da bodo morali vsi Hrvatje še desetletja vračati neizmerne državne dolgove, razume se, da bodo klecali pod bremenom povečanih davčnih dajatev na vse in vsakogar ... Prav zdaj recimo predlagajo davek na hišne ljubljenčke, pse, saj imata podoben davek tudi Poljska in Nizozemska. Temu bo sledil še davek na zrak, otroke, rastline ... Na samo življenje. Edino, ob čemer je, cinično, hrvaška premierka kriknila kot kaka monarhistična vladarica, je napoved podražitve kruha! S tem je priznala, da je za njen plebs prav določena količina poceni kruha temeljno in edino še preostalo merilo za višino življenjske ravni.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.