2. 9. 2010 | Mladina 35 | Kolumna
Hlapci Jerneji z bombami
Nekaj utrinkov ob dvajsetletnici razvoja slovenske države
© Tomaž Lavrič
Potem ko so Mladina in za njo drugi mediji objavili, da tožilstvo vlaga obtožne predloge v zadevi »Patria« zoper peterico na čelu z Janezom Janšo, se je slednji oglasil začuden, češ da so mediji prej obveščeni kot on kot obtoženec, in končal z najostrejšo poanto, da gre za gnusno zlorabo tožilstva. Zadeva da je v rokah udbomafije, kar potrjuje serija naključij, kot denimo dejstvo, da je tožilka Hrastarjeva žena nekdanjega agenta SDV, ki je sodeloval v aretaciji četverice pred več kot 20 leti, da je bila ista tožilka akterka tožilske preiskave afere »Depala vas«, da je v zadevi vseskozi prisoten tajni akter Drago Kos et cetera. Proces, ki se pojavi v medijih tik pred volitvami, pač sam po sebi sproži misel na politizacijo.
Toda, to so v poslednji instanci zadeve sodnega procesa, ki bo presodil moč dokazov in razsodil o stvari. Vprašanje, ki pa ostaja, je ocena, da aktualna oblast spominja na partijsko vrhuško, da torej ne spoštuje demokratičnih standardov.
Za partijski režim je bilo značilno Titovo navodilo sodnikom po vojni, da se ne smejo držati zakonov kot pijanec plota. Preprosto povedano: kadar so v igri višji interesi (države, partije, ljudstva ...) imajo ti prednost pred »kvazi-demokratičnostjo« buržoaznega prava.
Če se ozremo po svobodi gibanja in svobodi izražanja mnenj na spletnih straneh, je ad hoc primerjava sodobnosti s partijskim režimom povsem neprepričljiva. Pa vendar, za demokratično državo je značilno, da je izjemno občutljiva na kršenje proceduralnih postopkov. Ali to velja za zdajšnjo Slovenijo?
Opozicija je vložila interpelacijo zoper šolskega ministra, ker da je objavil razpis na kožo stadionu v Stožicah. Minister Igor Lukšič je v prvem odgovoru zapisal, da gre za najslabši tekst interpelacije v slovenski zgodovini. Dejansko so zadnje interpelacije opozicijske SDS in njenih sopodpisnikov kazale na larpurlartistično vnemo, ko so interpelirane ministre obtoževali takorekoč za vse, kar jim je prišlo na misel. Interpelacije so imele status odprtega spopada, kjer imajo opozicijski poslanci ministra na prangerju. To je kajpak njihova pravica, vendar ne prinese spoznavnega učinka, kot ga zmore ozko zasnovana interpelacija, ki obravnava eno samo nesprejemljivo potezo. V primeru Lukšič-Janković je tako veliko več prinesla serija člankov v časniku »Finance«, ki so razkrili, da je Jankovićeva prijava na projekt temeljila na laži. Ljubljanska uprava je namreč v prijavi navedla, da bodo oddajali stadion za nogometne tekme prve lige po 18.000 evrov, sam župan pa je potem potrdil, da je vsota manj kot 1.000 evrov. In rezultat? - Minister je očitke zavrnil, češ, da ta podatek ni imel vpliva na izbor. Toda razpisni pogoji določajo, da: »Če se izkaže, da je katerakoli alinea v izjavi netočna, se vloga zavrne, ob kasnejši ugotovitvi neresnic pa se pogodba prekine.« - ?????
V interesu višjih ciljev torej minister ne spoštuje svojega lastnega razpisa. Županska laž pa je le nedolžen način komuniciranja.
Eden temeljnih postulatov družbe kot take je spoštovanje pravila, da ljudje dobijo plačilo za svoje delo. Številna podjetja na Slovenskem to nonšalantno kršijo, ne da bi vlada ustavila to množično anomalijo. In prvi rezultati suspenzije prava so na dlani. Pred stavbo »Vegrada« je bila podstavljena bomba, v Bosni so zažgali avtomobil »SCT«. Vandalstvo? Ker sta podjetji dolžni številnim nesrečnim in obubožanim delavcem, se kaže vznik mikroterorizma, ali lepo po slovensko: fenomen Cankarjevega »hlapca Jerneja«, ki v obupu zažge posestvo gospodarja.
Odsotnost državnega aparata, ki zagotavlja delovanje pravne države, tako nadomeščajo spontani upori.
V parlamentu, ki je kraj polemične diskusije, je zadnjič poslanka in vodja parlamentarnega odbora SD Andreja Černak Meglič nagnala iz dvorane Aleša Primca, ki je hotel nastopati v imenu 60.000 podpisnikov ob sprejemanju družinske zakonodaje. Mož si je na zadnji seji resda privoščil provokacijo, ko je nastopajočim meril čas s šahovsko uro. Gospa Černakova je ogorčena, da je to žaljenje in norčevanje iz parlamenta.
Je torej parlament postal cerkev, kjer je blasfemija nedovoljena? Ena državljanskih pravic je tudi norčevanje in smešenje. Res se lahko spomnimo na očaka parlamentarne demokracije Franceta Bučarja, ki je nekoč poslanca Vitomila Grosa nagnal z govornice, ker je pristopil z bananami v rokah, aludirajoč, da smo v banana republiki. Pa vendar je bila to enkratna suspenzija, Grosu ni za zmeraj odvzel permanentne pravice nastopanja pred parlamentarnim mikrofonom. Poslanka SD pa je državljana Primca zaradi izgreda na prejšnji seji tokrat vnaprej kazensko izgnala. Izgubil je pravico nastopanja pred odborom državnega zbora!?????? In poslanska večina je potem požegnala to samovoljo. Princip šolskega kaznovanja najslabše vrste. Ki pa ni izjema.
Minister Samuel Žbogar je tako pred časom izdal Dimitriju Ruplu opomin pred izključitvijo, ker je v javnosti nastopal s stališči, ki so polemična do uradnih. Opomin pred izključitvijo je institut, ki ga slovenska država doslej ni poznala. Kot šolski ukor, ki zastraši neukrotljivega dijaka. S čimer se minister postavlja na položaj ravnatelja, bivšega zunanjega ministra pa tretira kot mladoletnega prestopnika!??
A če so to zadeve simbolnega sveta demokracije, velja pretehtati, kakšen status ima neposredna demokracija, ki jo uteleša pravica do referenduma. Ustava in zakoni ne navajajo terminov škodljivega referenduma ali zlorabe referenduma.
Toda zadnjič je nacionalka predvajala v osrednjem »Dnevniku« prispevek o ljubljanskem referendumu, za katerega se zdaj zbirajo podpisi podpore. Je dala besedo pobudnikom, da sploh predstavijo, zakaj so vložili pobudi? Nak, najprej je prikazala posnetek s tiskovne konference ljubljanskega župana, na katerem je ta referendum označil kot Ljubljani škodljiv, protagonistu Mihi Jazbinšku pa je naklonila vsega 8 sekund, da opiše pobudo. Še več, pet krat daljši čas je namenila cirkuški predstavi, v kateri se je mladinec SDS opravičil županu, ker mu je rekel balkanski kavboj.
Kaj je za meščane pomembneje: da izvedo epilog besednega spopada med tretjerazrednim politikom in mestnim županom, ali vsebina referenduma, ki zadeva prihodnje bivanje prebivalcev glavnega mesta? Ali še drugače, redna tiskovna konferenca ljubljanskega glavarja je sama po sebi deset krat pomembnejši dogodek kot referendumsko sporočilo. Glasovi drugih mnenj so vnaprej predstavljeni kot drugorazredni, s tem pa izrinjeni iz javne diskusije in vrženi na pot hlapcev Jernejev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.