9. 9. 2010 | Mladina 36 | Uvodnik
Pravi Čas
Čeprav gospodarski ministrici Darji Radić tega do danes nihče ni javno priznal, je delno ohranjena proizvodnja v prostorih in s stroji družbe Prevent posledica njenega angažmaja. Ministrica je tista, ki je naredila načrt, s katerim je država stopila pred družbo Boxmark, ki je ta teden zagnala proizvodnjo na Koroškem. In prav to je tisto, kar bi morala vlada delati od trenutka, ko je kriza prišla. Preveč časa in denarja je bilo izgubljenega s ponavljanjem, kako ni naloga vlade, da rešuje podjetja, temveč da ustvarja čim boljše okolje za podjetja, ki pa morajo iz krize priti sama. Ne bi bilo prav krivde omejiti le na bivšega ministra za gospodarstvo Mateja Lahovnika, ki se je reševanju posameznih podjetij in s tem posameznih delovnih mest sicer res več čas izogibal.
Starosta slovenske ekonomije dr. Jože Mencinger je sicer že ves čas ponavljal, da je edina naloga vlade, da pomaga podjetjem preživeti krizo. Z denarjem, z angažmajem, z iskanjem poslov, s pritiski, z vsem, kar lahko. Pomembno je le, da podjetja preživijo oziroma doživijo čas, ko se bodo naročila iz tujine začela vračati. Da so reforme drugotnega pomena oziroma da je treba reforme izvajati iz drugih razlogov (zaradi dolgoročne stabilnosti), s samo krizo pa se je treba spoprijemati tako, da se rešuje vsako podjetje posebej in s tem tudi vsako delovno mesto.
Marsikatero slovensko podjetje ni preživelo prav iz navedenih razlogov. Ker ni bilo neposrednega angažmaja vlade in ministrov. Vsako delovno mesto in vsako podjetje je pomembno. Nekaterih podjetij se ni reševalo zato, ker so bila ožigosana kot tajkunska. Drugih se ni reševalo, ker so jih označili za ostanke socializma in podobno. Tretja so bila v lasti tujcev. In tako naprej: a razlog, zakaj kakšno podjetje ni vredno pozornosti vlade, je vedno lahko najti. A le na kratki rok se je vlada s tem rešila lastne odgovornosti. Kot bi se lahko naučila že iz primera Mure, pa na koncu, ko vse propade, vsi pričakujejo, da se bo vključila vlada. Kdaj se je premier Pahor pojavil v Muri? Ne takrat, ko je bil čas, ampak ko so v vladi zaznali, da se javno mnenje obrača zoper vlado.
Vendar pa je Prevent oziroma Boxmark osamljen primer. V tem trenutku lahko opazujemo še vsaj dve pomembni podjetji v težkem stanju. Tako se država, pa čeprav celo solastnica, še vedno ni vključila v reševanje Vegrada. Seveda, razlog je v zdaj odstopljeni direktorici Hildi Tovšak. Nobenega dvoma ni, da si ta gospa zasluži tožbo zaradi nevestnega opravljanja funkcije in malverzacij ter vse druge kazni, a v resnici nam mora biti za njo vseeno. Seveda je kriva za položaj podjetja, krivca imamo. Vendar pa ne gre za Tovšakovo, ampak za Vegrad. Obstoj neke Tovšakove ne odrešuje države takojšnjega angažmaja, ki bi vodil k rešitvi čim večjega dela podjetja in s tem delovnih mest. Dogaja se podobno kot v primeru Istrabenza, ko je politika blokirala reševanje podjetja (blokirala je kreditiranje), da bi s tem pokazala, kako zavrača in črti »tajkuna« Igorja Bavčarja. Pa ne želimo reči prav nič dobrega o Bavčarju - je pa Bavčar v celotni zgodbi nepomemben, tako kot je nepomembna naša državljanska jeza nanj.
Drugo takšno podjetje je Merkur. Seveda je tudi to podjetje zasebno in obremenjeno z menedžerskim odkupom, ki je podjetje v času krize popolnoma izčrpal. A to je v celotni zgodbi obstransko. Dejstvo je, da so police Merkurja zaradi pomanjkanja obratnega kapitala vse bolj prazne, kar pomeni, da smo začeli opazovati njegovo umiranje na obroke. Bolj ko bodo police prazne, manj kupcev bo v trgovinah, bolj se bo krčila prodaja, bolj bodo krčili število zaposlenih, dokler se v tej spirali ne bo Merkur v neki točki dokončno zlomil, nato bo sledila odprodaja prodajne mreže, pa nepremičnin, trgovskih centrov v tujini ... V tem trenutku so oči uprte v novo in staro vodstvo, spet se razpravlja o krivdi in s prstom kaže na dolgoletnega direktorja Bineta Kordeža. Seveda je Kordež pripeljal podjetje v to situacijo. Tudi on je nepomemben, pomemben je Merkur. A država bi se morala pri njegovem reševanju aktivirati že zdaj, začeti iskati rešitve skupaj z njegovim vodstvom. Kaj bodo imeli zaposleni od tega, da bodo v trenutku, ko se bo začel morebitni stečaj, na njegov sedež prišli ministri in državni sekretarji, da bi s tem pokazali, da jim ni vseeno? Seveda, takrat jim ne bo vseeno in zdelo se jim bo grozno. A da bi Merkurju pomagali, se morajo angažirati zdaj. Zdravilo zoper krizo je pač zelo enostavno: reševati je treba vsako podjetje in vsako delovno mesto. Tako je ravnala tudi nemška vlada, ki jo danes sicer previdno začenjajo vsi hvaliti zaradi odziva na krizo. A treba se je spomniti, da se je vsa Evropa posmehovala »gospodinji Angeli Merkel«, ki je v nemško gospodarstvo pošiljala milijone evrov, da le proizvodnja in prodaja storitev ne bi zastali. Naslednje podjetje, ki se lahko zlomi, je kranjska Sava. In tudi na ta poslovni sistem je vezanih veliko delovnih mest v različnih podjetjih.
Krize še zdaleč ni konec, ocen, da bodo naslednji meseci usodni za prenekatero podjetje in skupino, je veliko. Vlada si je v preteklih dveh letih, upajmo, nabrala dovolj izkušenj, da ve, kakšen je vrstni red dogodkov, ki podjetje pripeljejo do stečaja. Upajmo tudi, da se je naučila, da je obisk v podjetju v trenutku, ko se začne odpuščanje, za podjetje in zaposlene brez pravega učinka.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.