16. 9. 2010 | Mladina 37 | Kolumna
Začetek županskih volitev
V času neoarhaičnih verovanj
© Tomaž Lavrič
Kako so izbirali župane v antiki? Vzemimo čas mitoloških Teb, v katerih je vladal župan, ki so mu takrat rekli kralj. V času kralja Laja je mestu grozila Sfinga, ki je ubila vsakogar, ki ni znal rešiti njene uganke. Tebance je pobijala enega za drugim, dokler ni nanjo naletel Ojdip, ki je razrešil njeno uganko. Sfinga se je osramočena vrgla v prepad, on pa je posledično zaradi zmage nad njo postal novi tebanski kralj.
A kaj ima ta mit opraviti z moderno slovensko dobo, kjer nihče več ne verjame v vraže in prerokbe? Že kakšno leto velja splošno prepričanje, da če bo ljubljanski župan Zoran Janković uspel zgraditi stadion na Stožicah do konca poletja, bo tudi zmagal na volitvah. Kdor zgradi športni kolosej, da bo dobil še en županski mandat. Toda, od kod je v Sloveniji sploh vzniknila ta arhaična mera, ki so jo že zdavnaj opustili celo v Demostenovih in Sokratovih Atenah, kjer so oblast izbirali na volitvah in ne po junaških dejanjih?
Od Novega leta naprej se je v medijih pojavilo desetine člankov, v katerih so komentatorji nonšalatno napovedovali, da bo jeseni na volitvah znova zmagal Zoran Janković, tokrat resda z nekaj manjšo prednostjo kot pred štirimi leti. Na parlamentarnih volitvah v postkomunistični zgodovini nikoli nismo doživeli, da bi mediji že pol leta decidirano postavljali, da je izid volitev že vnaprej znan. Celo največja zmaga Drnovškove LDS po obdobju Bajukove vlade v letu 2000 je bila veliko presenečenje. Predvsem pa so bolj določne prognoze začeli objavljati šele potem, ko so bile znani vsaj rezultati anket javnega mnenja. Tokrat pa je bil mit ustvarjen, še preden so bili znana imena drugih protikandidatov, kaj šele izmerjene volilne sondaže. Del predvolilne kampanje je bila gradnja kulta nepremagljivosti aktualnega ljubljanskega župana. In res, mnogi ga spontano sprejemajo kot vnaprejšnjega zmagovalca, konec koncev mu je uspelo popolnoma obrniti medijsko pozornost. Če bi njegovo popularnost merili s številom pojavljanj v medijih, je to mož brez tekmeca. V vsakem hipu bo butnil v oči, tudi tam, kjer ga sploh ne pričakujete. Ko je Dejan Zavec obranil naslov svetovnega prvaka v boksu, se je nenadoma v ringu prikazal župan Janković, ki je že poziral objet z boksarskim šampionom.
Toda, ali je medijska vseprisotnost že dovolj za volilno zmago? Biblične zgodbe podajajo primero, ko mali David užene orjaškega Goljata, toda tudi slovenske volitve člana predsedstva Jugoslavije iz leta 1989 so prinesli nepredvidljivi obrat. Na eni strani je bil Marko Bulc, ljubljenec nomenklature, predsednik Gospodarske zbornice, ki so ga mediji razglašali kot bodočega primusa, na drugi pa mrki mož, ki je gledal v tla in nastopal brez lucidnega programa. A rezultat je bila šokantna zmaga Janeza Drnovška, razočarani Bulc pa se je za vedno umaknil iz politike.
Seveda pa to niti ni bila zmaga Drnovška, zmagalo je namreč ljudstvo, ki si je zaželelo politika drugačnega formata.
Ljudstvo se dandanes počuti kot v pravljici o Aladinu, kjer so se junaki nekega dne zbudili in presenečeno zrli predse v novo palačo, ki je zrasla prek noči. Moderni Ljubljančani sicer nimajo pravljične izkušnje, so pa često šokirani. Kot denimo bivajoči in stanujoči v karejih po Bežigradu, kjer se lepega dne zapeljejo proti svojemu domu ali službi, pa osupli ugotovijo, da jim je nekdo vzel ulico. No, na začetek je postavil znak enosmerne ulice, tako da se zdaj vozakajo v velikem krogu do svojega doma, tako avtomobilisti kot kolesarji. Ne da bi jih oblast povprašala, kaj šele, da bi spoštovala stare navade. Aktualni princip vladanja poteka po principu demiurga, ki je opustil soglasje in politično participacijo četrtnih skupnosti, in tako prosto uresničuje svoje zamisli. Dobesedno, saj ga podpirajo celo njegovi nasprotniki. Jožef Kunič, nekdanji županski kandidat LDS je ob sprejemanju proračunov 2009 in 2010 dejal, da nasprotuje Jankovićevi politiki povišanja mestnih prihodkov iz naslova glob in drugih kazni. Danes, ko je mestni budžet nabral rekordno velik iztržek od parkirnih kazni in vklepanja z lisicami, je LDS enoglasno podprla Jankovića za svojega kandidata. Od države je iz evropskih skladov mestni glavar dobil 10 milijonov evrov za poplačilo stroškov stadiona, brez da bi bil projekt dan na javni razpis. Pri čemer evropske regule zahtevajo, da se za vsa javna gradbena dela v vrednosti več kot 5 milijonov € obvezno izvede tudi javni razpis. A pravosodni minister Aleš Zalar ga brez zadrege postavi kot županski zgled.
Seveda pa degradiranje ljudstva na raven stvari, ki jih prosto premikaš, ni le praksa ljubljanske politike. Bivši minister za zdravstvo Borut Miklavčič je lepega dne sklenil, da bo iz palače pred Prešernovim spomenikom izselil vse zaposlene na »Inštitutu za varovanje zdravja« in jih poslal v kockaste bloke ob obvoznici. Naslednjič bi se po tej logiki iz vladne palače izselila kar Pahorjeva vlada, se nastanila nekje na obrobju mesta, palačo pa prodala hotelski verigi Kempinski.
No, uslužbenci inštituta so napisali protestno javno pismo, v katerem so razkrili tudi podatke, da je ob obvoznici zrak najbolj devastiran. Oblast torej seli državne uslužbence na kontaminirana področja. Resda je medtem minister Miklavčič odstopil in se predal ugodjem pokoja, a le do zadnjih dni, ko se je pojavil kot kandidat na Jankovićevi svetniški listi. Zanimivo bo torej videti, kaj in kdo bo potegnil največjo korist od prilaščene palače.
Premier Borut Pahor je sicer izgubil še poslednji kompas. Hkrati ko prepričuje javne uslužbence, da morajo zategniti pasove, da naj sami prispevajo k gospodarskemu okrevanju z odpovedjo zakonitim povišicam, je svoji ekipi namenil 100 novih BMW-jev. Projekt mu je začasno izpolzel iz rok, a sam se je pred tem spremenil v avtomobilskega agenta, ki je s premierske govornice pel hvalospeve nemški firmi BMW. Še več, projekt 100 novih limuzin je prikazoval kot nedolžno darilo avtomobilskega koncerna. Preprosti test: kdaj vam je v življenju še kakšen trgovec podaril 100 evrov na roke? BMW pa naj bi dobrohotno zasul slovensko vlado s stotnijo jeklenih lepotcev!??? V sodobni Evropi je že več kot 40 držav. Je torej razvpiti BMW izvedel enako donacijo vsem vladam in razposlal darilne konvoje 4.000 novih BMW-jev? Nič takega ni bilo slišati. Ergo: avtomobilski gigant je postal človekoljubna varianta Karitasa, ki si je kot objekt svoje ljubezni izbral prav Pahorjevo vlado. In državljani naj v to verjamejo????????
Volitve so blagodejni trenutek za državljane.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.