30. 9. 2010 | Mladina 39 | Uvodnik
Z rozinami ali brez?
Čeprav stavka javnega sektorja ni končana in se morda vse skupaj še spreobrne v trkanje s šampanjskimi kozarci, je vodstvu skupine sindikatov, ki sicer predstavljajo poklice največ 60.000 zaposlenih v javnem sektorju (od kod številka 80.000?), njihovo skupno članstvo pa ne presega 18.000 članov, s trdoglavostjo in sebičnostjo uspelo načeti načelo splošne solidarnosti v državi.
Janez Posedi je v enem dnevu svoj sindikalni govor nadomestil s politično retoriko. To ni več boj za plače, ampak gola politična platforma. Ga bomo že na naslednjih volitvah zagledali na kakšni strankarski listi?
A najprej poglejmo argumentacijo, s katero sindikalisti utemeljujejo svoje zahteve. Kaj trdijo sindikalisti? Da so se morali v javnem sektorju leta odrekati rasti plač v imenu stabilnosti nacionalnega gospodarstva. Ja, res je. Da gre za poplačilo preteklih rasti. Tudi to je res. In kaj potem? V resnici nas to po vsem, kar se je od leta 2008 zgodilo, ne gane.
Kazalo je pač drugače, vsemu prekletemu svetu se je zdelo, da bo vse skupaj samo še raslo. Pa ni, vse se je razpočilo. Baloni, baloni so bili to. In Virantove obljube so bile del balonov! Ko se je leta 2008 sprejemala kolektivna pogodba za javni sektor, je bila gospodarska rast 6,3-odstotna.
Tistega sveta ni več. Ni bil realen. Ni bilo res. Danes je treba ta zapitek poravnati. Tudi v javnem sektorju.
Saj gre nam vsem na živce in nas iritira, da ni tako, kot smo mislili, da bo. Tako pač je. Ni prva kriza, ki je iztirjala ta svet.
V Vegradu so na primer tudi imeli dogovor o rasti plač. In? Kdo govori o tem? V Gorenju so imeli prav tako dogovor o rasti plač. In? Ali kdo govori o tem? V vsem gospodarstvu so bili takšni dogovori, ki so nastali pred krizo! Povsod! Sklenjeni so bili s podjetniškimi in kolektivnimi pogodbami. In razen v res redkih podjetjih - ne da se ti dogovori ti dve leti niso spoštovali, ker to ni bilo mogoče, vse skupaj je potekalo v popolnoma drugi smeri: plače so se povsod predvsem zniževale. Ni razpadla le ekonomija, razpadlo je vse. Mar se to iz javnega sektorja ne vidi?
Kaj se že dve leti dogaja v realnem sektorju? Spomnimo se. Najprej so se porezale stimulacije in dodatna plačila, dodatki. Brez milosti. Potem se je zarezalo še v plače. In kjer to ni bilo dovolj, se je odpuščalo. In se še odpušča. Pa ne enega zaposlenega na 1000, pa ne z naravnim zmanjševanjem števila zaposlenih.
Tu je še več kot 20.000 ljudi, ki delajo kot samostojni podjetniki. Pogodbe se že dve leti le še odpovedujejo in nadomeščajo s takšnimi z vsaj 15, 20 odstotkov nižjimi zneski. Tu so še tisti, ki so zaposleni prek podjemnih pogodb. Povsod se zneski v pogodbah znižujejo. Marsikdo ne ve več, ali naj dela ali ne. Račun se marsikomu že mesece ne izide. Dela z upanjem, da se normalno plačilo vrne.
V realnem sektorju se zaposlenim in vodstvom tresejo hlače. Ne vedo, ali bodo zdržali. Podjetja v razvoj vlagajo komaj kaj. To je životarjenje - to danes počne slovensko gospodarstvo. Saj je mogoče tako zdržati eno leto, dve, tri, a brez razvoja bo vse skupaj obstalo. Konca ni videti.
Vse skupaj je kot sedenje na ledeni plošči. Led ves čas poka. In ko se zdi, da se razmere umirjajo, se odlomi spet velik kos plošče.
Pri tem so razmerja med plačami jasna. Povprečna plača po kolektivni pogodbi v zasebnem sektorju znaša 1325 evrov, v javnem sektorju pa 1791 evrov. Povprečna plača po individualni pogodbi v zasebnem sektorju je 3466 evrov, v javnem sektorju pa 3548. Plače v javnem sektorju so višje. Podatki so za junij 2010.
Seveda, ta vlada je ravnala neumno. Že dve leti ravna neumno. Tudi v zadnjem času je na primer popustila zdravnikom in si sama vzela manevrski prostor. Pa Pahor je kvasil o sto beemwejih. Pa kupovali so orožje za ladjo Triglav. A kdor reče: ker vlada tam dela neumnosti, mi hočemo tudi svoje že dogovorjeno zvišanje plač, je vladi enak. Poleg tega je to otročji argument. Mar ne zvenijo kot otroci? Zakaj si vrgel jabolko na tla? Ker je Urša hruško. Seveda.
Vlada sicer ponavlja le en argument. Ni denarja. Res je. Proračunski prilivi so resnično skromni. Padec pri davku od dohodka pravnih oseb je najbolj grozljiv: v prvi polovici leta 2008 se je iz tega naslova v državni proračun nateklo 740 milijonov evrov, v istem obdobju lani skoraj pol manj, v istem obdobju letos pa skoraj petkrat manj, samo 156 milijonov evrov. To bi moralo zadostovati vsakemu razumnemu človeku.
To je stavka, ki ji nasprotuje največ ljudi doslej. Mi govorimo o kruhu, oni v javnem sektorju pa o poticah z rozinami ali brez, je rekel radijski poslušalec. Stavkajoči sindikati so načeli solidarnost med državljani. To je v času krize najslabše, kar se lahko zgodi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.