7. 10. 2010 | Mladina 40 | Uvodnik
Družba nestabilnosti
Project Syndicate je ena najmočnejših in najboljših svetovnih avtorskih agencij, ki zastopa vrsto uglednih avtorjev, nemalo vodilnih znanstvenikov in nobelovcev. Njihove komentarje in članke posreduje po vsem svetu. Že sicer ima Project Syndicate izjemne avtorje, a te dni je medijem ponudil novo veliko zbirko člankov - vsi po vrsti so posvečeni analizi globalne krize. In Project Syndicate ni edini: iz meseca v mesec se v resnih medijih pojavlja vse več analiz in poskusov ponuditi izhod iz krize.
Zakaj navajamo to? Ker bi se lahko zazdelo, da se to dogaja le tukaj, le nam. A v resnici so vsi vse bolj brez sape: ker jim je zmanjkuje in ker tisto temno, kar je na obzorju, res jemlje sapo. Svet počasi zajema obup, strah, občutek negotovosti pa povzroča jezo, bes, ludizem.
Kot bi svet prihajal do spoznanja, da so stvari res tako hude, kot so jih opisovali domnevni pesimisti in tisti, ki so bili po izbruhu krize razglašeni za črnoglede in fataliste. To se čuti tudi skozi medije in avtorje. Spoznanje, da nič ni pomagalo, da izboljšanja za zdaj ni, preveva svet.
A svet se je v teh dveh letih krize spremenil. Spremenili smo se ljudje, spremenil se je način življenja, način razmišljanja. Kje so cilji? Kje so načrti? Nenadoma je vse zamegljeno. Eni sami načrti za prihodnost so sestavljali ta svet. Načrte boljše prihodnosti so imele celine, imeli so jih države, mesta, podjetja, družine, posamezniki.
Utvara, da je stanje krize le začasno, da se bomo v to obdobje vrnili, se razblinja. Krize noče biti konec. In danes so se vsi znašli v krču, krču sprijaznjevanja, da nikoli ali pa zelo dolgo ne bo več tako, kot je bilo. V krču so vlade, v krču so analitiki, v krču so interesne skupine, sindikati, v krču so posamezniki.
Na to stanje so na začetku krize opozarjali psihologi. Da ima ta kriza osebne posledice. Negotovost, nestabilnost, izgubljanje ciljev in načrtov - to je skupno državam in posameznikom. In nato bes in jeza, jeza nemoči, ko odgovorov, ki naj bi jih v vsakdanjiku zase imel vsak posameznik, ni.
Agencija Ninamedia je ta teden za Mladino izmerila odnos do danes že zamrznjene stavke. Jo podpirate, je bilo vprašanje, ki smo ga postavili anketirancem. Dobrih 65 odstotkov se je izreklo zoper stavko, 29 odstotkov vprašanih jo je podprlo. A hkrati kar 55 odstotkov anketiranih ne podpira zamrznitve plač v javnem sektorju, plač funkcionarjev, pokojnin in socialnih pomoči. Križanje teh dveh rezultatov nazorno kaže, kako razcepljeni in razdvojeni smo ljudje, ko gre za vprašanje krize: jo dojemamo, je ne sprejemamo.
Zato postajajo ljudje danes tudi bolj skrajni. Zato danes zahteve postajajo skrajne. Zato nekdo, ki je še včeraj deloval kot razumen sindikalist, postane ludist. Na neki točki človek ne zmore več.
Kako močan vpliv ima kriza, se kaže tudi drugače. Apatija je drugi obraz dolgotrajne krize. Spomniti se velja, kakšno ogorčenje je bilo po vsej državi, ko so stavkale delavke Gorenja, Mure. Danes so stavke (tiste za preživetje) neprimerno bolj pretresljive in neprimerno več ljudi zadevajo. A vse manj je tistih, ki se jih še dotaknejo. Ko je pred dvema letoma Opel prvič napovedal, da bo moral odpustiti 8000 delavcev, se je angažirala celotna nemška politika. Ta teden je to le novica.
Živimo že v novi družbi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.