7. 10. 2010 | Mladina 40 | Kolumna
Kjer videz zastira stvarnost
Stavka, stečaji, poplave, upori in referendum
© Tomaž Lavrič
Po začasnem premirju med sindikati in vlado vztraja pri stavki samo še največji policijski sindikat. Seveda bi lahko ocenili, da čuvarji reda ne premorejo solidarnosti ter ne sprejmejo, da bi tudi oni prispevali svojo žrtev v najtežjih časih za državo. Pa vendar, zakaj so ravno oni najmanj kooperativni do vladnih ukrepov?
Njihova ministrica ne podpira stavke. Pred pol leta je kulminirala afera s stavbo nacionalnega preiskovalnega urada. Policijska ministrica ni hotela preseliti svojih oddelkov v stavbo v litostrojski četrti, ki jo je dal graditi bivši minister Dragotin Mate. Dokazovalo se je, da je ceneje, če se policijski preiskovalci preselijo v palačo, za katero se je na koncu izkazalo, da jo je oddal gospod Pogačar, poslovni bližnjik ministrice Katarine Kresalove. Saldo pa je finančna terna, saj je mož stavbo vzel na lizing. Z najemnino, ki mu jo bo plačevalo policijsko ministrstvo, pa bo v desetletju praktično postal njen lastnik. Toda zgodba se ne konča pri tem, na koncu so se v tako imenovano Matejevo palačo vselile druge vladne službe in ministrstva. Nekaj, kar je bilo za vlado v začetku predrago, je zdaj vzela v zakup, za nameček pa proračun financira še zasebnikov prevzem grandioznega poslovnega objekta. Sklep: vlada torej ima denar.
Pred časom je Slovenijo obiskal arabski šejk, ki je povzročil naknadni škandal. Ko je hodil naokoli, je policistom, ki so ga po uradni dolžnosti spremljali, razdelil še bogate denarne nagrade in dragocene ure. Policijski direktor je demonstriral lekcijo rigoroznosti z zahtevo po takojšnjem odpustu nagrajenih mož, šlo je pač za kršenje zakona, ki ne dopušča sprejemanje daril. Nedvomno, toda situacija je bila iz 1001 noči. Bilo je prvič, da je deželo obiskal arabski princ, ki ima kulturno navado metanja denarja naokoli. In od vladnega aparata bi pričakovali, da bo vnaprej opozorilo policiste in vse osebje protokolarnih svečanosti, ki na take pravljice niso navajeni. Zaradi izjemnosti pripetljaja bi modro policijsko vodstvo zoper srečne nagrajence ukrepalo z najstrožjim opozorilnim ukrepom.
Država sama v podobnih situacijah ravna drugače. Ko je razvpiti šef SCT Ivan Zidar s premierom odšel na zasebni posel v arabsko državo Libijo, ki je notorično znana po podkupninah in provizijah, državni aparat ni poslal kriminalistov, ki bi bdeli nad početji. Še več, ker SCT pri zasebnih bankah ni dobil bančnih garancij, mu jih je hotel podeliti prek državne investicijske banke sam predsednik vlade. Ker je stvar v koliziji z zakonom, zdaj kani spremeniti zakone, da bi lahko s proračunskim denarjem podprl zasebni posel. Kljubovanje policistov vsekakor ima svoj raison.
Te dni smo priča stečaju velikega gradbenega giganta Vegrada. Reč je precej nadrealistična. Delavci so bili navdušeni, ko je podjetje tudi uradno kolapsiralo. Šesto zaposlenih bo odslej prišlo vsaj do rednega mesečnega nadomestila za odpuščene delavce. Zraven pa jih na isti razplet čaka še 400 iz hčerinskih družb. Na dan, ko se znajde na cesti 1.000 delavcev, pa minister za delo Ivan Svetlik objavi, da se je padanje nezaposlenosti ustavilo, da je bilo po statističnih podatkih manj brezposelnih kot v avgustu!???????
V oči bodeč razkorak med videzom, ki ga širijo oblastniki in med realnim stanjem. Tudi kompleks Stožice predstavljajo kot remek delo ljubljanskega župana, ki trdi, da so bili vsi delavci poplačani. Zamolči pa pogodbo, ki so jo podpisovali njegovi Grepovi tovariši s podizvajalci, po kateri ti ne smejo o pogodbah seznanjati tretjih oseb, ker za vsako javno besedo plačajo penale po pet odstotkov vrednosti posla. Praktično popolnoma sprijen tip ekonomije: če ne dobijo denarja, morajo najprej v tišini propasti, potem pa inkognito svojo pravico iskati le na sodišču.
Ko bi delavci Vegrada imeli slične pogodbe, bi ne mogli o svojih kalvarijah govoriti novinarjem. Skratka, tip poslovnega izsiljevanja, zaradi katerega bi se moral vmešati državni aparat. V nasprotnem je to znak, da so v državi legalizirane pogodbe a la Shakespearov »Shylock«, ki je od dolžnika zahteval podpis pogodbe, po kateri mu ta v primeru kršitve lahko izreže za funt mesa.
Boter Vegrada je bil pred leti prav ljubljanski župan Zoran Janković. V trenutku, ko je podjetje Tovšakove ostalo brez denarja, se je našel dobrotnik, ki je plačal desetmilijonsko kupnino vnaprej. Danes se je izkazalo, da je mesto Ljubljana plačalo stanovanja dve leti vnaprej. Kje najdeš plačnika, ki bi denimo gradbeniku dal celotni znesek za nastajajočo hišo, v katero bi se lahko vselil šele čez dve leti???
Zmagoslavna vselitev prejemnikov mestnih stanovanj v Vegradovo sosesko ob Celovški se sicer dogaja kot burka. Ljudje se selijo malo ne na skrivaj, kot da so skvoterji, šefica mestnega stanovanjskega sklada pa je šokirana, ko se pojavijo novinarji, ki reč ovekovečijo. Ko je mestna oblast zgradila Mesarski most, je zanj plačala najboljše materiale, vse je bilo izdelano v videzu bleska. Novonaseljeni v Celovških dvorih pa so se vselili v nedokončano gradbišče, pred stavbo zeva gromozanska jama, kleti jim krasi plesen etc. Filozof Rok Svetlič je današnjo Ljubljano opisal kot mesto, kjer nastajajo soseske, ki spominjajo na življenje v palestinski Gazi, v primerjavi s katerimi so stare socrealistične soseske naravnost idilične četrti.
Pod županom Jankovićem torej nastajata dve Ljubljani: čarobni odseki ob Ljubljanici in betonski termitnjaki na nedokončanih gradbiščih.
Zoper manijo finančnikov in oblastnikov, ki pozidavajo močvirna in poplavna območja, je zadnjič vstala voda, ki je zalila mestni zahod. Zakoni narave so se pokazali močnejši od zakonov denarja. Kaj lahko storijo meščani? Na poplavljenem Viču so se našli posamezniki, ki so najeli znanega koprskega odvetnika in kanijo odškodninsko tožiti mestne oblasti in gradbene firme, prve, ker so dovoljevale gradnjo na poplavnih območjih, druge, ker blokov niso zgradili po principu kolišč, ki bi računali na prihajajočo vodo.
V Stuttgartu smo lahko videli množične ljudske proteste zoper namero, da jim priljubljeno mesto prezidajo, podrejo aleje dreves, da bi napravili novo železniško povezavo. Pred mesecem so celo v Zagrebu izbruhnili protesti meščanom, ki so jim zaprli ulico zaradi gradnje privatnega objekta z garažno hišo. Aktualna ljubljanska oblast pa namerava pod tržnico zgraditi garažno hišo, s čimer bi za leta suspendirala enega najlepših zbiralnih centrov meščanov in minimalizirala ponudbo domače in sveže zelenjave ter sadja.
Čigavo je mesto? Je to domovanje meščanov, ki imajo pravico do svojega standarda bivanja in do agore sredi centra, ali je le teren, ki ga lahko oblastniki spreminjajo po mili volji? Mož, ki dela, točneje, ki je delal največ v vzhodni Evropi, je živel v Bukarešti. Dal je podreti celotno središče mesta, da bi v njem postavil najbolj impozantno palačo. Pisal se je Nicolae Ceausescu.
V Romuniji se je dogodil krvavi prevrat, Ljubljana ima na voljo elegantno sredstvo, ki se mu reče referendum.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.