14. 10. 2010 | Mladina 41 | Kolumna
Zmaga, smrt in koeksistenca
Lokalne volitve 2010
© Tomaž Lavrič
Kaj so sporočila zadnjih volitev? V treh največjih mestih Ljubljani, Mariboru in Celju so dosedanji župani pometli s konkurenco. Bojan Šrot in Zoran Janković sta dobila pet krat več glasov kot prva protikandidata, Franc Kangler pa štiri krat več od svojega najmočnejšega izzivalca. Rezultati, ki so za demokratično družbo zaskrbljujoči. Značilnost pluralne družbe je namreč izbira med dvema ali več kandidati, kjer pa je zmagovalec boljši za nekaj, kvečjemu za 10 ali v najhujšem nekaj deset odstotkov, ne pa za 400 odstotkov! Ko slišimo vesti o zadnjih ruskih lokalnih volitvah, kjer je Putinova stranka zmagala s 70 odstotki, nam je že vnaprej jasno, da to niso klasične volitve, kjer bi volivci izbirali med dvema opcijama. Zakaj bi takšne zmage v Slovenije merili drugače?
Seveda faktično drži, da so izidi dejanski, da so se meščani pokrajinskih metropol pač tako odločili. Toda, kaj so pravzaprav izbirali?
Nekateri analitiki pravijo, da so imeli zmagovalci slabe protikandidate. Toda, če pogledamo na ženske izzivalke, imamo kar tri nekdanje ministrice Zofijo Mazej Kukovič (SDS), Mojco Kucler Dolinar (NSi) in Andrejo Rihter (SD), ki so po izkušnjah in strankarski izpostavljenosti vsekakor kredibilne alternative. Tudi če pogledamo na lestvice priljubljenosti politikov ali na rezultate parlamentarnih volitev, zmagovalci nikoli ne posekajo zasledovalcev, ampak zmagajo z manjšim naskokom. Vnaprejšnje zmage s faktorjem 4 + so značilne za avtoritarne režime z omejenimi svoboščinami. V Titovi Jugoslaviji smo bivali z nezamenljivim predsednikom, kjer si večina sploh ni znala predstavljati, da bi državo lahko vodil še kdo drug razen ljubljenega maršala. Ne, ker bi množice mislile, da jim je prepovedano pomisliti še na koga drugega, temveč zato, ker so spontano verjeli, da ni dobrega protikandidata. Partijska Jugoslavija je tako 35 let verovala, da v Jugoslaviji ni bival noben človek razen Tita, ki bi bil sposoben voditi državo. Takšnemu stanju se v sociološkem terminu reče kult osebnosti.
Lokalne volitve so torej pokazale, da v številnih občinah vlada kult osebnosti župana. Še bolj izrazito kot v treh velikih mestih so primeri Franca Pukšiča, ki je zmagal že petič in tistih nekaj deset krajev, kjer je tekmoval en kandidat s samim seboj.
Trditi, da za županske službe ni zanimanja, je nonsens, župani namreč podeljujejo številne službe, posle, kmetijska zemljišča lahko prekrstijo v zazidljive parcele in s tem ustvarjajo zaslužke, kot jih marsikateri podjetnik ne zasluži v celem letu.
Pa vendar bi težko sprejeli tezo, da v Sloveniji vlada kult osebnosti. Zadošča pogled na vlado in njene ministre, kjer nihče v zadnjih treh vladah ni bil deležen splošne aklamacije, kaj šele, da bi dosegal rezultate a la Šrot, Kangler in Janković. Isti Šrot se na zadnjih parlamentarnih volitvah ni uvrstil niti v parlament.
Kako je to mogoče pri istih volivcih? Zakaj so na državnih volitvah med tekmeci male, na lokalnih pa huronske razlike?
Nacionalni mediji vseskozi sistematično merijo, ocenjujejo in kritizirajo poteze vladnih in opozicijskih politikov. Župani so le občasna tema kritik, medtem ko so lokalni mediji do svojih oblasti v veliki meri hiperkorektni. Vzemimo eklatantni primer onesnaženega zraka v prestolnici. Stanje je po evropskih normativih često takšno, da bi morali razglasiti izredne razmere, toda ni ga dnevnega medija, ki bi to dejstvo plasiral na prvo mesto in vztrajal vsaj nekaj dni na njem, kaj šele, da bi od župana terjal, da opravlja župansko funkcijo tudi pri tem vprašanju. V tednu po volitvah je sicer v Ljubljani količina trdih delcev vsak dan občutno prek dovoljenega praga.
Mediji, ki ustvarjajo sliko realnosti, so v lokalnih primerih županov v veliki meri le prenašalci tiskovnih konferenc županov in hagiografi njihovih novogradenj.
Za nejeverne, ki so prepričani, da so te zmage plod izbire slabih kandidatov in še slabših programov, so dokaz volitve v ljubljanske četrtne skupnosti. Razen v Sostru je vsepovsod zmagala Lista Zorana Jankovića! Pa so na četrtnih volitvah nastopala manj znana imena na vseh listah. Kdorkoli je že bil kandidat, vedno je zmagala Jankovićeva lista!??
Eden razlogov je bila tudi bučna propaganda. Na zadnji volilni dan sta »Delo« in »Dnevnik« na naslovnici objavila vsak po eno volilno reklamo. Izmed vseh nastopajočih si je oglas privoščil le Zoran Janković, ki pa je bil obakrat barvno spojen še z reklamo za »Inter Spar«. Naključje ali donacija?
Toda, če natančno pogledamo izide velikih zmag, te sploh niso več gigantske. Ljubljanski župan je tokrat prejel dobrih 63 tisoč glasov, kar pomeni, da se je upad njegovih privržencev zmanjšal v štirih letih za 19 tisoč, njegova lista, ki je tokrat dobila celo dva sedeža več v svetu, pa ni dobila več podpornih glasov, ampak skoraj za 7 tisoč manj kot na zadnjih volitvah. Skratka, v Ljubljani je od 224 tisoč volilnih upravičencev za Jankovića glasovala le dobra četrtina, v Mariboru za Kanglerja slaba četrtina, v Celju za Šrota četrtina.
Veliki župani tako predstavljajo 25 % odraslih meščanov. Nobenega razloga za posebno arogantnost.
Ki pa se je zgodila že na volilni večer, ko je Jure Janković zagrozil s smrtjo novinarju »Financ« in nekoč tudi novinarju »Mladine« Jaki Elikanu. Po medijski obsodbi nezaslišanega terorja oblastnikovega sina sta Janković oče in sin izrekla obžalovanje, a hkrati napadla novinarja, da je provociral in sledil Jankoviću juniorju.
In kaj je počel Elikan? Kot novinar je spraševal na javnih mestih, če je res, da je njihovo firmo »Electo« na pol zasegel upnik. So to provokacije? V interesu meščanov in tudi protikorupcijske komisije je vedeti, če je podjetje župana pod plombo upnika. Šele takrat lahko javnost vrši nadzor, ali župan v svojstvu mestnega glavarja ne vrši kakšnih kompenzacijskih potez v prid svojemu upniku.
Predvsem pa je nedojemljivo, da nekdo grozi sočloveku s smrtjo. Župan Janković je po dveh dneh povedal, da on soglaša, da organi pregona raziščejo zadevo. Kaj pa ima mestni glavar Janković za pripovedovati, da on soglaša??? Ali v tej državi velja pravilo, da v primeru kazenskih ovadb zaradi groženj po življenju policija najprej povpraša politične veljake, če sme opraviti svoje delo??????????
Pomenljiv bo razplet: bodo policija, tožilstvo in sodstvo razsodili, da se je JJ le šalil?
Zoran Janković, ki je postal spet župan vseh Ljubljančanov, ima tudi uradno spletno stran mesta, na kateri beleži vse mogoče dogodke, celo pripombe meščanov, da je neko drevo posušeno in naj ga odstranijo, toda na tej spletni strani ni najti podatka, da v mestu poteka zbiranje podpisov proti mestni gradnji garažne hiše pod tržnico. Ta manjšina, ki izvaja ustavno pravico zbiranja referendumskih podpisov, nima domovinske pravice na uradni strani mesta. Ko je zadnjič skupina japonskih turistov pohajkovala mimo magistrata, je župan Janković prekinil tiskovno konferenco, da je turiste objel in se z njimi fotografiral po dolgem in po čez. Meščani, ki imajo drugačno mnenje kot on, pa zanj ne obstajajo.
Perujski Nobelovec pisatelj Mario Vargas Llosa je v intervjuju za »Le Nouvel Observateur« dejal: »Temelj demokracije je koeksistenca, ki se kaže tudi v pripravljenosti sprejeti možnost, da se motiš v svojih dejanjih.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.