28. 10. 2010 | Mladina 43 | Kolumna
Preganjani referendum
Apel po zaščiti pravne države.
© Tomaž Lavrič
9. novembra se v Ljubljani izteče rok za zbiranje podpisov za razpis referenduma o gradnji garažne hiše pod tržnico. Pravzaprav velika stvar, zakaj v največjem slovenskem mestu v samostojni državi še nikoli ni bilo referenduma. A tako posebna in redka akcija civilne družbe praktično ni topika medijskega poročanja. Brez intervjujev s pobudniki, televizije, dnevniki in tiskovna agencija objavijo po kratek prispevek in to je to. Kot da gre za bizarno zadevo ljubljanskih posebnežev, s katero meščani nimajo nič.
Kaj torej pomeni garažna hiša pod tržnico? Če pogledamo proti ceni, je vzporednica garažna hiša pod Kongresnim trgom, ki bo mestni proračun stala 28 milijonov evrov. V mestu, kjer primanjkuje otroških vrtcev, številnih razpokanih cest, kani mestna oblast investirati v gradnjo novih garaž? Je to nekaj, kar zadeva vse meščane, ali le referendumskega pobudnika krog Mihaela Jarca? Gre za resno vprašanje, kaj so prioritete glavnega mesta.
Mestni glavar Zoran Janković bi ta pomislek hitro odpravil, saj da bo gradnja potekala skozi javno-zasebno partnerstvo. Toda, kako deluje ta novorek v praksi? V primeru Stožice je na začetku veljalo, da projekt mestne zakladnice ne bo stal nič, na koncu je prispevala 20 milijonov, šolski minister pa še deset. Kaj nam torej zagotavlja, da bo pod tržnico drugače? Vendar je tudi princip javno-zasebno partnerstvo v očitnem razpadu. Zadošča, da pogledate proti železniški postaji. Poslušali smo visoko doneče besede, po nekaj letih pa se pogled še vedno ustavlja na plankah, medtem ko o železniški in avtobusni postaji ne duha ne sluha. Na soočenjih kajpak tudi nihče ni vprašal župana, do kdaj bosta zgrajeni.
A če preskočimo k standardu vsakdanjega bivanja: zakaj bi se meščani samoumevno odrekli bivanja v mestu? Da prekop tržnega področja zraven Vodnikovega spomenika spreminja osrednji del mestne agore v delovno gradbišče. Ob gradnji garaž naj bi sicer tržnice razselili naokoli, po bližnjih trgih, prehodih in mostovih. Ker gradnja garažne hiše pod Kongresnim trgom traja že drugo leto in še ni videti konca, se jasno nakazuje vizija, ko se bo površina tržnice spremenila v dolgotrajno delovno gradbišče.
Vsakodnevne vožnje kamionov, tolčenje vrtalnikov, ritje bagerjev, blatne ulice, nečloveški hrup in prašni oblaki bodo postali vsakdanje okolje za prihodnjih nekaj let. Ali ima meščan pravico, da živi v mestnem okolju, ali mora bivati kot sosed megalomanskega gradbišča?
V lanskem letu je bilo število dni, ko so prebivalci mesta dihali s trdimi delci PM 10 preveč kontaminiran zrak, kar 118, medtem ko je dovoljeno le 35 takih dni. Ljubljana spada po zadnji raziskavi evropskega projekta »Apkeh« med najmanj zdrava evropska mesta zaradi nevarnih vplivov trdih delcev na astmo, na bolezni srca in ožilja. In kakšen je recept ozdravitve? Preprost, ker je osrednji vzrok avtomobilski promet, je edina rešitev zmanjšanje prometa, ki ga mesta izvedejo tako, da privilegirajo avtobusni in tirni javni prevoz, vožnjo z osebnimi vozili pa reducirajo z davki in s skrčenjem voznih pasov. In kako postopa prvi med Ljubljančani? Župan Janković ravna diametralno nasprotno, z gradnjo novih garažnih hiš v centru samo še spodbuja osebni avtomobilski promet, kar popelje v nadaljnje povečanje onesnaženosti zraka. Kaj je to, če ne okoljski kriminal?????????????????????????, ko župan sistematično sprejema ukrepe, s katerimi uničuje mestni zrak.
To so vsebine napovedanega referenduma. Teme, ki zadevajo samo skupino bizarnežev, ali nekaj, kar zadeva bit celotnega prebivalstva v mestu? Ali je usoda mesta v tej točki nekaj, kar je odločil župan, ali stvar, o kateri velja referendumsko povprašati mestne volivce? Tu tudi ni dileme, ali so volivci kompetentni presojati. Sama odločitev ni v rokah župana ne kakšne izmed političnih strank, temveč meščanov, ki se lahko odločijo, da s podpisi podprejo razpis referenduma.
Postopkovne akrobacije župana Zorana Jankovića pa bodo v vsakem primeru zapisane v anale izigravanja ustavne pravice do referenduma. Ker so nasprotniki gradnje garažne hiše pod tržnico že pred leti napovedovali referendum, župan odločitve o gradnji ni prek mestnega sveta sprejel v obliki »odloka«, kot je običajno v teh postopkih, ampak pod imenom »obvezna razlaga«. Čemu? - Preprosto, ko je skupina pobudnikov vložila svoj referendumski predlog, ga je zavrnil, češ, da je referendum možen samo zoper »odlok«, ne pa zoper »obvezno razlago«. Ker tod še deluje pravna država, je o sporu odločilo Upravno sodišče, ki je razsodilo, da imajo pobudniki pravico referenduma zoper mestne akte, torej tudi na »obvezno razlago.« Je zdaj stekel referendumski postopek? Župan je še v drugo zavrnil pobudo, tokrat je imel za seboj pikolovski semantični pravni glas, s katerim je zavrnil zbiranje referendumskih podpisov, ker je referendumsko vprašanje vsebovalo odvečno besedico »predlog«. Zadeva je zopet romala na Upravno sodišče, ki je še v drugo razveljavilo županov sklep.
Tokrat se je Zoran Janković vdal in objavil akt, s katerim določa obrazec in postopke zbiranja podpisov. Toda, to je opravil v največji možni tajnosti, natisniti ga je dal le v »Uradnem listu«, ne pa na svojih lastnih spletnih straneh mestne občine.
Ko je določil uradne ure, v katerih podporniki lahko overovijo svoje podpise, je vzel referendumsko pravico praktično vsem zaposlenim. Uradne ure so med 8 in 15, razen v sredo, ki je na voljo med 8 in 18, ter v petek, ko so upravna okenca odprta med 8 in 13. Kdo, ki hodi zjutraj v službo, bo izkoristil edino sredo, da odide na Upravno enoto? Za prvo soboto pa večina tako ali tako ne ve, da je na voljo.
Predvsem pa procedura, ko mora podpornik uradnici predložiti osebni dokument, ta vpisuje v računalnik, na koncu pa prosilcu vrne ožigosan formular. Iniciatorji pravijo, da to ljudi zastraši. Predsednik »Evropskega inštituta za peticije in referendum« Bruno Kaufmann mi v pismu na ljubljanski primer pravi dobesedno: »Killer-application, ki v osnovi pobije temeljno uporabo ljudske pobude!«
Zaradi restriktivne zakonodaje - na Švedskem, v Švici, v Nemčiji pobudniki referenduma zbirajo podpise mimo upravnih enot, neposredno pri volivcih, kar potem preverja ministrstvo za notranje zadeve - je v Sloveniji kot moment, ki sploh omogoča demokratičnost referendumske pobude civilnih iniciativ, sprejet elektronski podpis. Tu spada država med najbolj moderne v Evropi. In kako praksa? Če želite podpreti »Posedijev« referendum o plačah je enostavno. Zadošča, da ste uporabnik »Klika NLB«; če ste v zagati, pogledate na spletno stran http://e-uprava.gov.si, ki je zgledno urejena in ki nudi dnevno pomoč izjemnih svetovalcev, ki vas vodijo do konca prijave. Če bi pa želeli podpreti referendumske pobude v Ljubljani, je to nemogoče. Skratka, meščanom Ljubljane župan Zoran Janković ne omogoča e-dostopa do podpore referenduma. Isti župan, ki je po mestu nad avtobusnimi postajami razprostrl sodobno tehnološke zaslone, ki do minute natančno napovedujejo prihode avtobusov. Cinizem nad cinizmi!
In zlom pravne države: prebivalec Ljubljane nima možnosti, da bi z elektronskim podpisom podprl lokalni referendum, lahko pa podpre državni referendum.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.