4. 11. 2010 | Mladina 44 | Kolumna
Prvi med vrhovnimi sodniki
Od nekdanje zahodne meje pa do Vzhodne Nemčije, Strasbourga, Zasavja in tja do Ljubljane
© Tomaž Lavrič
Sodnik Branko Masleša je zavrnil vse pomisleke zoper izvolitev v predsednika Vrhovnega sodišča. Pravi, da se ni veselil zadetka graničarja v sredo prebežnikove glave, da ni bil navdušen nad pohodom tankov JLA na Slovenijo, da ni sodeloval v komisiji, ki je oproščala vojake, ki so streljali begunce na državni meji, imel je samo mali greh, da je bil po avtomatizmu partijski sekretar na sodišču. Za lik prvega moža med vrhovnimi sodniki vsekakor spodbudno.
Toda kaj storiti z dejstvom, da so na jugoslovanskih mejah v Titovi in nato postitoistični partijski državi streljali prestopnike meje kot zajce?
Ko danes gledamo posnetke barkače polne Afričanov, ki so protizakonito prešli italijanske vodne meje, jih jemljemo s sočutjem. Še več, zgroženi smo, če izvemo, da so nekatere prevozniki pometali med potjo v vodno smrt. A stvar se ne konča pri morali. Italijanska policija lovi in preganja prevoznike, ki so za seboj puščali trupla prebežnikov.
Zakaj v partijski Jugoslaviji ni bilo podobno? Ali je bilo pobijanje beguncev res inherentno pravnemu redu starega režima?
Odgovor lahko najdemo v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, ki je marca 2001 odločilo v zadevi Streletz-Kessler-Krenz proti Nemčiji. Omenjeni so se pritožili zaradi kršitev človekovih pravic, saj so jih nemška sodišča sredi devetdesetih obsodila na 5 do 7 let zapora zaradi spodbujanja k izvršitvi namernega homicida. Bili so namreč visoki funkcionarji partije v NDR, člani sveta za nacionalno varnost, Egon Krenz je bil nekaj časa celo generalni sekretar vzhodnonemške partije.
In kaj je bil zločin? Za časa vzhodnonemškega režima je bilo na mejah uradno ubitih 264 beguncev, po podatkih »Delavske stranke 13. avgusta« celo 938. Vsekakor veliko in na sodišču so jim tožilci poimensko navedli nesrečnike, ki so jih pobili v času njihovega mandata.
Trojica je najela najboljše angleške odvetnike in se pritožila, da jim je sodilo sodišče združene Nemčije kršilo človekove pravice, ker da je retrogradno uporabilo sodobno zakonodajo za dejanja, storjena v Vzhodni Nemčiji. Po nekdanjih policijskih direktivah je bilo namreč dovoljeno postopati do prebežnikov brez milosti, zakaj s tem se je vendar branila nacionalna integriteta NDR.
Evropsko sodišče je njihovo vlogo obravnavalo in presojalo postopek nemških sodišč. Ugotovilo je, da so sodišča združene Nemčije upoštevale dejstvo, da je bila NDR podpisnica mednarodne konvencije o državljanskih in političnih pravicah, ki je zagotavljala pravico do svobode gibanja. Če partijske oblasti NDR konvencijskih določil niso vgradile v svoj pravni red, je to irelevantno za njihovo veljavo. Toda še pomembnejše je bilo dejstvo, da je bilo pobijanje prebežnikov v nasprotju s tedaj veljavno vzhodnonemško ustavo.
Kako, da so potem vseeno streljali na ljudi, ki so protizakonito prestopali mejo? - Za mejne graničarje ni bila pomembna ustava, ampak politične direktive, ki so jih dobivali. Te pa so nalagale, da je treba prebežnike zaustaviti za vsako ceno. Še več, policijska navodila so določala, da lahko graničarji, katerim bežanci uspešno prebegnejo čez mejo, pričakujejo, da bodo potem sami objekt podrobne preiskave. Direktive sveta za nacionalno varnost so bile predpogoj za izvršitev nalog obmejnega režima. Trije partijski veljaki so torej vedeli, da bodo njihove odločitve spoštovali in da s tem pošiljajo prebežnike v smrt. Skratka, nemška sodišča so v devetdesetih sodila partijskim voditeljem po zakonih in ustavi, ki so veljali že v NDR, le da jih takrat nihče ni izvrševal. A na koncu so jim izrekli celo nižjo kazen, kot bi jo dobili v pravno spoštovani NDR, saj so kaznovali po zahodnonemški zakonodaji, ki je bila nekoliko milejša.
In kako so na koncu razsodili najvišji sodniki Evrope? Enoglasno so potrdili nemške obsodbe. Njihova predpostavka je bila, da je bila tudi partijska država dolžna spoštovati svojo lastno zakonodajo in ščititi človekove pravice.
Torej nazaj k bivši Jugoslaviji, kjer so prav tako streljali prebežnike kot lovsko divjad. Graničarji so dobivali celo nagradni dopust za dober strel. Je bilo to v skladu s partijsko justico? Kazenski zakon SFRJ je poznal 249. člen, ki je določal, da se tistega, ki brez predpisanega dovoljenja prestopi državno mejo v organizirani skupini, kaznuje z zaporom do enega leta. Povsem moderen zakonski člen, ki je identičen sodobnemu slovenskemu, ki za oborožen ali nasilen prehod predpisuje enako kazen. Zaporno kazen, ne pa smrt. Enaka zakonodaja, samo da v Sloveniji ne streljajo prebežnikov.
Če se zdaj povrnemo k potencialnemu najvišjemu sodniku sodobne Slovenije h gospodu Branku Masleši, ki je sodil tudi v partijski Jugoslaviji. V intervjuju »Mladini« je povedal, da je bil zgolj na enem ogledu na meji, kjer so vojaki ustrelili nekega nesrečnega begunca. Tam je bil v vlogi civilnega preiskovalnega sodnika, o ogledu je naredil zapisnik, potem pa ne ve, kaj se je naprej dogajalo.
In kaj je videl sodnik Masleša? Vsekakor homicid. Kaj bi storil danes predsednik vrhovnega sodišča? Bi v zapisniške rubrike popisal okoliščine in odšel domov?????? A že v tedanji državi je veljal 207. člen KZ Slovenije, ki je določal, da se uradno osebo - ki vedoma opusti ovadbo kaznivega dejanja, za katero zve pri opravljanju svoje službe, če se sme zanj po zakonu izreči pet let zapora ali hujša kazen - kaznuje z zaporom od treh mesecev do treh let!?!
Zakoni partijske države so torej nalagali sodnikom, da ob takem homicidu podvzamejo pravne korake, ne pa, da se obrnejo stran in po masleško rečejo: glej nesrečnika!
Ker je Slovenija dedič partijske Jugoslavije, tudi seniorji, kot so vrhovni sodniki, prihajajo iz časov starega režima. Danes jih obsojati, ker takrat niso bili dosledni borci za pravno državo, je morda prelahko. Toda, da bi kot simbolnega predstavnika Vrhovnega sodišča, ki je najvišji varuh zakonitosti sojenja, izvolili sodnika, ki je s svojim tedanjim delom branil državni aparat, ne pa človekovih pravic posameznika, pri čemer je toleriral eklatantni homicid in kršenje zakonodaje partijske Jugoslavije?????????????????????
In sodobni čas? Ustava ljudem daje pravico do zdravega okolja, uničevanje okolja in prostora je celo kaznivo dejanje. Ljudi v Zasavju, ki vztrajno protestirajo zoper enormne škodljive emisije zažigalnice »Lafarge«, ignorira premier Borut Pahor, minister za okolje, ARSO se odreka celo lastnim sporočilom o prekomernem onesnaženju zraka, njihove pritožbe na nezakonitost postopka dodelitve obratovalnega dovoljenja ležijo v predalih državnih organov. Tokrat načrtujejo glasbene koncerte in proteste v Ljubljani, da bi vsaj v javnosti zbudili solidarni občutek zoper brezpravje. Kot da živimo še naprej v starem partijskem režimu. Takrat sodniki niso izrekali sodb zoper vladajočo nomenklaturo v zadevah sporov z navadnimi državljani, tokrat sodniki ne izrekajo sodb zoper uničevalce okolja in megalomanske poslovne prevarante. Je večini poslancev res vseeno, kakšno simbolno sporočilo bo prinesla izbira predsednika Vrhovnega sodišča?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.