11. 11. 2010 | Mladina 45 | Kolumna
Upor zoper oblastniško nonšalanco
Za vlado pač predpostavljamo, da bo branik ustavnih pravic, tudi teh do zdravega okolja, za parlament, da bo v svojih okvirih poskrbel za digniteto sodstva
© Tomaž Lavrič
Prijeli so dvojico uradnikov, ki je za podkupnine izdajala tehnična dovoljenja za neprimerna vozila za javni promet. Pridobila naj bi si pet tisoč evrov koristi. Lep zgled, da nadzor deluje, ki lahko požene strah v kosti prevarantov. Toda vest je imela še dopolnitev, da je v akciji sodelovalo 40 policistov in inšpektorjev. Zares vneto - 40 specialistov že za takšno bagatelno vsoto. Zadnjič je manjši odred preiskovalcev pretresel stanovanje poslanca Andreja Magajne zaradi fotografije na pol oblečenega dekleta s spletne strani. Vprašanje za kakšno izmed poslanskih komisij: koliko kriminalistov je proučevalo ovadbo, da je nekdanji direktor »Mercatorja« gospod ZJ podjetjem svojih sinov omogočal milijonske zaslužke in »Mercatorju« povzročil veliko premoženjsko škodo. Številka bi bila podučna: eden, dva, sto?
Okoljski kriminal je postal nadaljevanje preiskovanja povojnih pobojev. Tisoči mrtvih pričajo, da so se dogodili zločini, le da zločincev nikoli ne izsledijo. Res, vmes je minilo 65 let, vprašanje je, koliko jih je sploh še živih. Toda ista pravosodna invalidnost se dogaja pri odkrivanju teh, ki so zastrupili zemljo na Celjskem. Po poročilu Alpe Adria Green je s težkimi kovinami uničenih 7 tisoč hektarov. Dobro, to so številke, a kaj pomenijo za bivanje človeka? Ker so vrednosti kadmija v prsti povečane za več kot 100-krat, je bil sprejet ukrep, da ljudje na svojih vrtovih ne smejo gojiti zelenjave. Čisti dokaz uboja zemlje! Ki zadeva številne prebivalce celjske kotline. In vrh policije? - Je poslal vsaj 40 preiskovalcev, da odkrijejo, kdo oz. katera podjetja so devastirala zemljo do praktične nerodovitnosti?
Zaradi ignorance vladnih služb do uničevanja okolja in zdravja se je tokrat v Ljubljani zbralo nekaj tisoč Zasavčanov, da bi od premiera dosegli, da jih ubrani pred grozljivimi emisijami iz sežigalnice Lafarga. - In kaj je storil predsednik vlade Borut Pahor? Problem je preložil na ministra za okolje Roka Žarnića, sam pa pred sogovorniki pobegnil skozi zadnja vrata vladne palače. Okoljski minister pa je v eni prvih izjav povedal, da so ugotovili precej visoke emisije pri termoelektrarni Trbovlje in v IGM Zagorje. In kaj bo storil? Izdal ukrep, vzel obratovalno dovoljenje, sprožil odškodninsko in kazensko odgovornost? Nak, minister Žarnić pravi, da jih bo pozval, da naj zmanjšajo nevarne emisije. Pa saj se mož ne obnaša kot minister, ampak kot vaški župnik, ki ima za seboj samo upanje na spreobrnitev grešnikov!!!
V zadevi Lafarge pa, da si bo pridobil potrebne podatke.
Toda, potem, ko jih je premier Pahor že nekajkrat prinesel naokoli, se Zasavci ne dajo, postavili so mu ultimat: ali naj zapre sežigalnico, ali pa začnejo z nepokorščino!
Radikalno, toda, če je šef vlade ignoranten do usode deset tisoč ljudi, ki jim pred nosom kurijo ladijska olja, gume in vse mogoče nevarne odpadke, ki jih v njihovo dolino vlačijo iz cele Evrope, kaj jim je storiti? Legitimna pravica državljanov je, da se uprejo vladni ideji, da bodo služili kot smetišče, iz katerega si bo multinacionalka kovala sanjske dobičke. Konec koncev, zakaj ne postavijo slične sežigalnice v industrijski coni v Ljubljani, ali pa v predmestju Pariza, če ni škodljiva za zdravje in prinaša številna delovna mesta???????
Toda, če je premier namesto dialoga z Zasavci izbral izmikanja, je v odnosih z opozicijo krenil v frontalni napad. Opozicijske voditelje je na hitro sklical na skupni sestanek, kjer od njih pričakuje, da naj bodo razumevajoči do njegovih reform, in če ga že ne podpirajo, naj ga pri reformah ne ovirajo.
Dialog ultimata, kjer sogovornik nima statusa partnerja, ki lahko reforme prouči v razumnem času in potem tudi sam predlaga načine izvedbe. Preprosto: podprite me, ali pa boste škodljivci domovine!
A zakaj Pahor sploh potrebuje opozicijo. Zakone in uredbe sprejema z vladno večino, torej lahko brez težav postavi poljubno zakonodajo. Čemu ad hoc vključuje še opozicijo? Če verjame, da je njegova politika v javno dobro, naj deluje naprej, če ne, naj odstopi, ali pa naj ponudi opoziciji skupno partnerstvo, v okviru katerega bodo reformo sprejeli s konsenzom večine strank, ne samo vladnih. Njegov zdajšnji motiv ultimativne podpore je evidentno propagandna strategija, po kateri bo opoziciji očital, da blokira slovenski razvoj.
V maniri samozadostnosti vladnih strank sicer poteka izbira predsednika vrhovnega sodišča. Potem ko je ustavni sodnik Jan Zobec izrekel besede, da je vrhovni sodnik Branko Masleša z navdušenjem pripovedoval, kako so graničarji ustrelili prebežnika, je slednji to obtožbo zavrnil kot lažno, toda Zobčeve besede je kot resnične potrdil še vrhovni sodnik Rudi Štravs, kot priča enega izmed sodniških pogovorov z Maslešo.
In kaj stori pravosodni minister Aleš Zalar? Zmagoslavno se skliče na dokument, iz katerega je razvidno, da je bil Masleša na inkriminiranem ogledu v soboto, torej tega dne se ni vrnil v službo na sodišče, kjer bi kolegom pripovedoval o doživetjih. Štravs je sicer logično pobil pravosodnega ministra, češ da je Masleša o dogodku govoril, ko se je po ogledu vrnil v službo, torej v ponedeljek.
Toda sholastična dilema o dnevih je brezpredmetna. Sodnik Masleša je bil kot sodnik pozvan, da si ogleda ubitega prebežnika. A pri tem je ravnal kot mrliški oglednik in ne kot sodnik.
Sam je v intervjuju namreč povedal, da je šlo za nesrečnega prebežnika, da torej ni šlo za oborožen napad na graničarja, ampak za poskus prebega čez mejo.
Toda, jugoslovanski kazenski zakonik že od leta 1959 neoboroženega nezakonitega individualnega prestopa meje ni štel med kazniva dejanja. Prebežniki so po jugoslovanskem civilnem redu storili navadni prekršek.
Če ste z avtom storili prekršek in poskušali pobegniti policaju, ta na vas ni spustil rafala iz brzostrelke. Zakaj pa so potem vojaki streljali na mejne prekrškarje? V Jugoslaviji je veljal hkrati še paralelni pravni red, torej vojaška zakonodaja, ki pa je spodbujala streljanje na prebežnike. Zakoni SFRJ so prebežnika jemali kot drobnega prekrškarja, zakoni vojske kot osebo, ki ji je treba za vsako ceno preprečiti prehod državne meje. Sodnik Masleša je kot civilni sodnik poznal zakone države, ki je bila podpisnica konvencije Združenih narodov o človekovih in političnih pravicah, ki v 12. členu zagotavlja, da ima vsakdo pravico, da zapusti državo, tudi svojo lastno. In te pravice ne sme omejiti nobena restrikcija, razen v primeru, ko bi šlo za nacionalno varnost. Prehod Čeha ali Romuna čez mejo sredi osemdesetih pač ni ogrožal nacionalne varnosti Jugoslavije.
Mož torej, ki je kot civilni sodnik podpiral postopke vojske, ki so bili v nasprotju z veljavno zakonodajo Jugoslavije, naj bo zdaj simbolni predstavnik Vrhovnega sodstva? To ni vprašanje zmage koalicijskih poslancev nad opozicijsko SDS, tu gre za digniteto sodstva kot takega.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.