16. 12. 2010 | Mladina 50 | Kolumna
Dobri in slabi referendum
Nova fronta vladajoče koalicije
© Tomaž Lavrič
Ministrstvo za kulturo je pripravilo novi zakon o RTV. V strokovni javnosti so bila mnenja deljena, tudi novinarji nacionalke so bili razdeljeni med zagovornike in nasprotnike, iz vladajoče SD je zaradi zakona izstopil poslanec Andrej Magajna, nakar je skupaj s poslanskima skupinama SDS in SNS podpisal zahtevo za referendum. Stekla je kampanja in na referendumski dan se je izkazalo, da večina volivcev ne podpira sprejetega zakona. Zadeva je tako praktično končana: v veljavi ostaja aktualni zakon o RTV. Začenja se torej nov dan in nove prioritete politike.
Po Srbiji so tudi na Hrvaškem sprejeli zakon, s katerim lahko država zamrzne in potem zapleni premoženje tajkunov in drugih finančnih kriminalcev, ki bi ne mogli dokazati, da so do premoženja prišli po legalni poti. Vsekakor tema, ki je osrednji problem zlasti v tranzicijskih državah, kjer so si peščice podjetnikov prilastile velik del družbenega premoženja. Problem, ki Slovenije ne postavlja na vzvišeno mesto urejene države EU napram balkanskim režimom iz preddverja EU. Nasprotno, Hrvaška, Slovenija, Črna gora, Bosna, Srbija etc. so del istega procesa, ki se mu je reklo z evfemizmom gospodarska tranzicija.
In kaj počne pravosodni minister Aleš Zalar? Se srečuje s hrvaškim in srbskim kolegom, da bi na njunih izkušnjah pripravil še slovenski zakon? Nak, minister za pravosodje velja za največjega nasprotnika zahtevanega zakona. In kaj je njegov argument? - Da novi zakon ne bo prinesel rezultatov, predvsem pa da bi že po obstoječi zakonodaji lahko onemogočili tovrstni finančni kriminal.
Njegova logika je zares fascinantna. Že dvajset let sistem preganjanja gospodarskega kriminala ne deluje, on pa meni, da je potrebno nekaj več potrpljenja in spodbujati večjo zagnanost tožilcev in sodnikov.
Čeprav nacionalka dovolj dobro deluje, je Pahorjeva vlada sklenila, da naj deluje še veliko bolje. Je mar pozvala novinarje in urednike, naj izkoristijo zakonske možnosti in ustvarjajo še boljši program? Ne, sklenila je, da je edini vzvod za izboljšanje programa sprejetje novega zakona. Angažirala je številno ekipo, ki je dve leti pripravljala vsebine novega zakona.
Toda ista vlada je pri evidentnem razbohotenju gospodarskega kriminala ubrala popolnoma drugačno pot: odločila se je za neukrepanje, saj ni poiskala ne ekspertne skupine niti ne piše novega zakona.
In kako mediji poročajo o tem? Nobene zahteve, da naj pravosodni minister odstopi, če ne misli sprejeti ukrepov za povrnitev pokradenega premoženja. Ops, kdor uporabi termin »pokradeno«, je nekorekten, še uporaba izraza tajkun je bila še leto in pol nazaj znamenje nekulturnosti.
Če se zdaj spet ozremo po zadnjem referendumu. Nacionalka je poleg rezultatov izpostavila serijo mini intervjujev z državljani, ki so vsi po vrsti odgovarjali, kako je bil referendum nesmiseln in da se ga niso udeležili. -???
Kaj je bil dogodek: referendum ali udeležba? Ko so košarkarji Olimpije igrali še pred polpraznimi dvoranami, TV reporterji v poročilih niso ustavljali pasantov po ulicah, ki bi se izpovedovali, da ne hodijo na tekme, ker jih košarka ne zanima. V poročilo o tekmi sodijo izjave gledalcev in udeležencev tekme. Tu je športno novinarstvo lahko zgled političnemu.
No, sami protagonisti referenduma so seveda tudi prišli do besede. SDS je slavila in krepko pretiravala s trditvijo, da je rezultat zmaga »Grimsovega zakona«. Ne, to je bil zgolj NE novemu zakonu. Pozivi k odstopu ministrice Majde Širca so sicer relevantni, vendar pa referendum ni spraševal o kvalitetah ministrice, ampak le o potrditvi njenega zakona. Enako velja za pozive vladi, da odstopi. Toda to je arzenal običajne politične retorike, ki izzveni v nekaj dnevih.
Kako pa je ravnala poražena vlada? Je sprejela poraz, končala zadevo in se vrnila v vsakdanji delovnik?
Ministri in vladajoči poslanci so sprožili novo kampanjo - tokrat je demon zla referendum. Treba je omejiti pravico do sklicevanja referendumov, ker da je referendumski izid nezaupanje celotni politiki. Zakaj? Večjega nesmisla že dolgo ni bilo slišati. Po ustavi ima 30 poslancev pač pravico zahtevati referendumsko preverjanje vladnih zakonov. Ljudstvo je na poziv vlade in opozicije prišlo na volišča, kjer se je izkazalo, da je podpornikov opozicije 3 krat več kot vlade. V skladu z ustavo je ljudski glas torej sklenil, da odloči tako, da zavrne predlagani zakon.
Ustava je temeljni akt države, slovenska je utemeljena na plebiscitu in zato je častno mesto med členi ustave dobil tudi referendum. Ustava nikjer ne piše, da sme referendume sklicevati samo ljudska iniciativa. V svojem tekstu tudi ne pledira, naj 30 poslancev čim manjkrat uporabi referendumsko pravico.
Namesto, da bi se veselili, da ustava živi, da je bilo od osamosvojitve naprej 16 nacionalnih referendumov, se sedaj pojavlja problem, ker ustava deluje. Tista perverzna logika, ki jo je posebej gojil Titov režim, ki se je ponašal, da v državi velja svoboda izražanja, a čim jo je kdo vzel zares, je končal v rokah represije.
Kaj pomeni dejansko referendumska pravica? - Preprosto, to je način, s katerim lahko sem ter tja opozicija oz. ljudstvo omeji vsemogočnost vladajoče koalicije. A v trenutku, ko je vlada doživela omejitev, je lansirala idejo, da se ustavna pravica opozicije krepko reducira. Skratka, ustava ni pravni okvir, po katerem živimo, ampak instrument, ki ga vlada poljubno spreminja. Tega seveda ne počne enosmiselno, zdaj so postali zagovorniki ideje, da naj ima prednost referendum, ki ga zahteva 40.000 državljanov.
Simpatično? Nikakor, spet pretanjena zloraba. Velja se namreč vprašati: zakaj je referendumskih pobud civilne iniciative tako malo? Šest od 16 referendumov je neznatna številka. In kaj torej predlagajo vladajoče stranke k razmahu ljudskega referenduma? - Dvig kvoruma, povečanje števila podpisov in omejitve referendumskih tem. Poteze, ki bi iz referenduma napravile samo mrtvo črko v ustavi.
In še finalno vprašanje: ali obstajata dobri in slabi referendum? Kadar ga predlaga vlada ali ko so volivci pozvani, da podprejo usklajeno odločitev vlad in opozicije o vključitvi v EU in Nato, takrat se referendum glorificira kot najvišji akt. Ko pa referendum skličejo aktivisti sindikatov ali opozicijski poslanci, da bi nasprotovali vladnim zakonom, takrat je demoniziran. Toda referenduma nista dva - dobri in slabi, referendum je eden, vsakič v skladu s slovensko ustavo.
Energija, ki jo vladajoča koalicija usmerja v boj zoper moč referendumskega odločanja zgolj v zadnjih štirih dneh za nekajkrat presega vladni angažma pri snovanju zakona, ki bi od v kriminal vpletenih milijonarjev zahteval, da dokažejo legalni izvor svojega premoženja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.