Opravilno nesposobno ljudstvo
Od klavzure do referenduma
© Tomaž Lavrič
Potem ko je pred Novim letom kazalo na razpad koalicije, je vladni vrh napovedal klavzuro. Spori so namreč kulminirali že tako daleč, da je predsednik parlamenta Pavle Gantar napovedal, da Desusu ni več mesta v vladi. Čakajoč na klavzuro so mediji za nekaj dni preusmerili naslovne teme v ugibanja, kaj vse se bo dogodilo. In res, prišel je klavzurni ponedeljek, koalicijski ministri so v limuzinah en za drugim prihajali v Vilo Podrožnik, gruče kamermanov so dogodek ovekovečale v maniri poročanja o Viktorjih in Oscarjih, potem pa pride minister Mitja Gaspari in pove nekaj sklepov o bodočih gospodarskih ukrepih.
To, kar bi lahko vlada brez enotedenskega napovednika naredila na redni seji, je predstavila kot fatalni dogodek.
Že dan potem pa je v vladi znova počilo. Mladi politiki socialdemokratov so napadli stranko Zares, da jim prek predsednika Računskega sodišča Igorja Šoltesa odstavlja finančnega ministra Franceta Križaniča.
To je to, resnica aktualne vlade je permanentni spopad med partnerji, v katerem poskuša zdaj ena zdaj druga, potem tretja in za njo četrta stranka s sklicevanjem na moralo in držo izkoristiti napake in slabosti partneric. Toda ti spopadi so ostro limitirani, nikoli ne zadenejo vrhov.
Ob odstavitvi direktorja Petrola Aleksandra Svetelška se je izkazalo, da je bil v zasebno koristoljubje na račun naftnega podjetja vmešan tudi odvetnik Miro Senica, neporočeni mož policijske ministrice Katarine Kresalove. Ker ima prvi bližnjik predsednice LDS tudi položaj dvornega odvetnika Petrola, je na dlani vprašanje klientelizma in koruptivnosti. Gospa je ministrica, gospod pa prek državnih firm služi sanjske vsote. Toda nihče tega ne izreče. Ko je šefica Pahorjevega kabineta gospa Dimičeva poskrbela za lukrativno prihodnost svojega zunajzakonskega partnerja, je kmalu odletela in dobila še protikorupcijsko komisijo za vrat. O parčku Senica-Kresal pa po popularnih medijih dežujejo le slike zaljubljenih oči, medtem ko zahteve po odstopu Kresalove prihajajo le iz opozicijskih vrst.
Peripetije s Petrolom so izpostavile še eno skrivno stran slovenskega gospodarstva. Izvorni greh je bil spet Zidarjev SCT.
Izkazalo se je, da je bil dolžan desetine milijonov, toda Petrol je podjetju, ki mu ni plačevalo računov, še naprej mirno točil nafto. Zakaj ta samomorilska poteza?
Premier Borut Pahor zdaj napoveduje ukrepe, ki bodo ustavili finančno nedisciplino. Od kod pa je v tem primeru sploh vzniknil ta mastodontski dolg?
SCT je bil očitno že dolgo v finančnem kolapsu, Petrol in podobni pa so vseeno videli v njem svetlo prihodnost? Kako ne bi, ko pa je predsednik vlade sam medijem oznanjal, da je za SCT pridobil milijardni posel v Libiji, kar je potrdil tudi z večkratnim dejanjem, kot je bil obisk Gadafijevega šotora. A ne le s tem. Ko je podjetje Grep ob gradnji stožiškega stadiona dolgovalo podizvajalcem desetine milijonov, so vsi ti obrtniki, podjetniki in delavci delali naprej. V normalni situaciji podjetju, ki nima denarja in ne plačuje računov, drugi partnerji ne delajo več zastonj. Toda tokrat so neplačani delali naprej, saj so verjeli, da poleg principa nelikvidnega Grepa deluje še božji korektiv, ki bo prek naveze Zoran Janković-Borut Pahor na koncu prinesel čudežni denar. In krediti državnih bank so potrdili pravilo nove ekonomije, da so neka podjetja resda na robu propada, toda ta se ne zgodi, če je za njimi taktirka predsednika vlade. Le da se je v primeru SCT ta zakon izjalovil, manjkajoče vsote so očitno presegle moč državne blagajne.
Karkoli že počne, in to ob najmanjši podpori javnosti, pa je Pahorjeva vlada izjemno trdna v svojih principih vladanja. Ne le, da sistematično ignorira vse predloge opozicije, nevzdržni so ji tudi vsi poskusi civilne družbe, da prispeva pri kreiranju prihodnosti. Na predavanju ob petdesetletnici oddelka za sociologijo je slavni sociolog Zygmunt Bauman pred nabito polnim avditorijem izpostavil koncept - »intelectual food«, ki jo ustvarja dialog. Toda ne v smislu enostavne svobode izražanja, kjer ljudje lahko prosto prinašajo svoje poglede, avtoritete pa vodijo svoje poteze neodvisno od njih. Ampak skozi princip odprtosti za poslušanja mnenja drugih, kjer je pestrost idej humus za nadaljnje miselne odločitve.
In kaj stori Pahorjeva vlada, ko se zoper odločitev TEŠ 6 oglasi skupina intelektualcev, okoljevarstvenikov, pravnikov in ekonomistov, ki jo sestavljajo Vili Kovačič, akademik dr. Veljko Rus, dr. Žiga Turk, dr. Lojze Sočan, dr. Dušan Plut, dr. Janez Šuštaršič, Matevž Krivic, dr. Spomenke Hribar etc?
Mar sklene vlada, da jim vsaj prisluhne in formira najširše zastavljen gremij strokovnjakov najrazličnejših področij, ki bi o tako usodnem nacionalnem projektu na novo premislil? Nak, vse teče naprej zakulisno, kot da je smisel slovenskega razvoja, da poteka znotraj neidentificiranih skrivnih energetsko-podjetniških krogov.
Reforma pokojninskega sistema velja za najbolj fatalno družbeno odločitev. Pahorjeva vlada skozi parlament izglasuje svojo inačico, zoper katero pa sindikati začno zbirati ljudske glasove za referendumsko preverjanje. Je vladajoča koalicija zadovoljna, da se odpre referendumska kampanja, skozi katero bi švigali različni pogledi, na koncu pa bi odločila večina volivcev?
Nasprotno, v pobudnikih referenduma vidi sovražnika, ki ga mora za vsako ceno premagati. Konec prejšnjega leta sprejme sklep, po katerem upravne enote ne delajo več ob sobotah. Posledica - ker se uradne ure na njihovih okencih končajo ob drugi ali tretji uri, izvzemši ob sredah, s tem krčijo možnost podpiranja referendumski pobudi. Toda storijo še korak naprej in ob začetku zbiranja podpisov spremenijo postopke oddaje elektronske podpore, nekaj dni za tem pa pravila spremenijo nazaj v prvotna. Kot da bi na košarkarski tekmi na nekaj minut spreminjali pravila igre!!! Ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs (Zares) skrbi za to, da je pot do referendumske podpore čim bolj otežena. Na spletni strani sindikatov so denimo ustvarili odlično stran e-podpis.si, ki kar s filmčkom približa volivcu elektronsko odločanje. Nekaj, kar bi morala početi država, zdaj počne civilna družba. Na koncu pa Pahorjeva večina ob podpori SLS ustavi še ljudsko pravico do referenduma, ko pozove Ustavno sodišče, da referendum prepove.
Zakaj? Ker da bi odločitev proti zakonu uničila prihodnost Slovenije! Kdo pa je arbiter, ki oceni, da je državljanski glas največja nevarnost za državo? Saj državljani na referendumu ne predlagajo svojega zakona, s katerim bi blokirali delovanje javnih financ. Morebitni referendumski NE pomeni zgolj to, da zakon ni po volji ljudstva, da mora torej vlada napraviti drugačen zakon, s katerim bo prepričala večino. Bo torej Ustavno sodišče sklenilo, da je ljudstvo opravilno nesposobno, da v njegovem imenu lahko spremlja odločitve le modra Pahorjeva vlada?
Finalni cinizem se sliši takole: v času, ko ankete javnega mnenja beležijo najnižjo podporo, ki jo je kakšna izmed vlad imela v zgodovini, se je najmanj priljubljena vlada postavila na stališče, da se ljudstvo o njenem delu ne sme izrekati.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.