Amnesty National
Obstaja rdeča nit, ki povezuje narode na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Vsi ti narodi, to po dvajsetletnem opazovanju zlahka ugotovimo, strahotno sovražijo svoje kriminalce in lopove, hkrati pa z veliko dobrohotnostjo gledajo na svoje vojne zločince.
Zato ker mafijci, predvsem tisti v oblastnih strukturah, kradejo in si prisvajajo naš denar, si mislijo Hrvati, Srbi, Bosanci ..., naši vojni zločinci pa so tako ali tako pobijali tiste tuje, druge, torej sovražnike. Zato je tudi zanimanje za vojne zločine prišlo popolnoma iz mode, to se preprosto ne nosi več, še huje, kakor da vsem, pravosodnim organom in državljanom, še posebej pa oblasti, zgodba o tem kar dobro para živce. Na Hrvaškem je zelo in ukvarjanje izključno z barabijami nekdanjega premiera in uživanje v neverjetni količini medijskih napadov na članice družine Sanader.
Neka bivša ministrica za pravosodje v Sanaderjevi vladi je svojega nekdanjega šefa in prijatelja celo izenačila nič manj in nič več kot s Ceauşescom, s čimer je najverjetneje namignila, da bi ga bilo treba, tako kot tega romunskega diktatorja, nasilno odstraniti. Vse to v veselje najširših ljudskih množic. V tem ozračju neizmerno navdušenega ukvarjanja z enim samim kapitalnim mafijcem so bile v deseti plan potisnjene preiskave vojnih zločinov, že najmanjši namig na zločine katerega od braniteljev pa povzroči odkrit upor te najbolj zavarovane skupine Hrvatov. Ti so te dni spet množično pridrli na zagrebške in splitske ulice, menda zgolj zato, da bi branili nekega v Bosni aretiranega tukajšnjega osumljenca, ki naj bi bil zagrešil vojni zločin. Med dretjem in kričanjem so sporočili stare grožnje vsem, ki bi si drznili samo pomisliti, da je bil med tega pol milijona ljudi tudi kak tak, ki je zagrešil kak zločin. Pretorijancem so ob stalni pomoči njihove zaščitnice, hrvaške premierke, še danes dovoljeni divjaške grožnje in pozivanje k novim spopadom s Srbijo, čeprav bi moralo biti že tudi umsko popolnoma zaostalemu jasno, da je edini namen tega početja preprečiti neizogibno krčenje njihovih materialnih ugodnosti.
V takšnih okoliščinah se ne smemo čuditi bizarnemu primeru policijskega šikaniranja nekega mladeniča, ki se je drznil ukvarjati z dogodkom iz neke noči davnega leta 1991, ko so v manjšem mestu v bližini Splita »junaki« v uniformah hrvaške vojske planili v hišo svojih sosedov, družine Gašparević, družinske člane odvedli v gozd, jih pobili in trupla odvrgli na bližnjem smetišču. Seveda so vsi vedeli, kdo so morilci, vedeli so tudi, da so se »zmotili«, saj so zmotno mislili, da so Gašparevićevi Srbi; enega od storilcev je policija celo aretirala, a ga je nato izpustila, raziskovanja njegovega zločina pa se je te dni lotil mlad aktivist nekega civilnega združenja. Toda policija ga je takoj aretirala zaradi vznemirjanja omenjenega polkovnika hrvaške vojske in ga nekaj ur trpinčila, seveda pa zaradi grobe prekoračitve policijskih pooblastil ni nihče odgovarjal. Toda namen je bil dosežen - mladi aktivist je razumel sporočilo, naj malo gleda, kam vtika nos, morilec družine Gašparević pa sporočilo, da je lahko še naprej miren, kar zadeva njegov davno storjeni zločin.
Približno sočasno se je oglasila izvršna direktorica organizacije Amnesty International s trditvijo, da ima hrvaško pravosodje dovolj dokazov, da bi lahko začelo proces zoper podpredsednika parlamenta in strankarskega namestnika Jadranke Kosor, Vladimirja Šeksa, ker naj bi bil prikrival vojne zločine v Slavoniji. Prav tiste, zaradi katerih je bil njegov prijatelj Branimir Glavaš obsojen na osemletno zaporno kazen. Seveda je Šeks dokumente, s katerimi razpolaga ta resna mednarodna organizacija, takoj razglasil za zaroto srbskega političnega podzemlja, toda resnica je, da je bil ta nevarni ideolog HDZ, manipulator s pravosodnimi ustanovami in zakoni med vojno šef kriznega štaba za Slavonijo, da je bila njegova pisarna samo nadstropje više od garaž, v katerih so mučili in pobijali srbske civiliste, da je torej vedel za likvidacije. Zato je Glavaša, v resnici pa tudi sebe, tako vneto branil, da ga je sodnik ironično poimenoval obtoženčev »četrti odvetnik«, njegovo pričanje pa sramotno laž. Šeks, zaščitnik vojnih zločincev z neizmernim vplivom na hrvaško pravosodje, je pred kratkim poskrbel tudi za sramotno odločitev ustavnega sodišča, s katero je to oprostilo morilca 13 ujetih srbskih vojakov, ki je bil pred tem že dvakrat obsojen zaradi vojnega zločina.
A kljub resnosti obtožbe Amnesty Internationala ne bi bilo pametno dajati roke v ogenj za to, da se bo državno odvetništvo končno pozabavalo z usodno vlogo Vladimirja Šeksa v osijeških vojnih zločinih. Ta pravosodna instanca se ima očitno namen ukvarjati izključno s preganjanjem nekdanjega premiera Sanaderja, njegove ožje in širše družine. Poleg tega pa na Hrvaškem k visoki politični funkciji sodi tudi popolna zaščita pred kakršnim koli pregonom. In navsezadnje je politično podzemlje, vsekakor ne po naključju, pravkar razkrilo obremenilne podrobnosti iz življenjepisa vrhovnega državnega tožilca. Ta naj bi bil v začetku devetdesetih let, ko je bil namestnik vojaškega tožilca, tudi sam prikrival vojne zločine, mučenje in pobijanje srbskih civilistov v zloglasnem splitskem zaporu Lora. Najsi je to res ali ne, vsekakor gre za učinkovit poskus utišanja državnega tožilca v preiskavah o vojnih zločinih, tudi preiskavi, ki se ukvarja z medvojno vlogo mogočnega patriarha HDZ Vladimirja Šeksa.
Toda prav ta nenehni proces medsebojnega izsiljevanja pripadnikov politično-pravosodne elite in dolgotrajni brezbrižni odnos te elite do zločinov sta omogočila širok družbeni konsenz, h kateremu sodita popolna odsotnost strpnosti do korupcije, hkrati pa tudi največja možna strpnost do vojnih zločinov. Čeprav prva in drugi pomenijo avtentično, strukturalno zlo, ki so si ga zamislile in ga sistematično izvajajo prav državne institucije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.