Izjemna trupla
Žrtvoslovje, uporabljeno v dnevnopolitične namene, so hrvaški politiki spet spravili v obtok
Najverjetneje je na delu tisti psihološki dejavnik, ki poskrbi, da se ljudje veliko bolje spominjajo davnih dni kakor dogodkov iz bližnje preteklosti. Gotovo pa je tudi nekaj na tem, da se množice raje ukvarjajo z mrtvimi kot z živimi, saj ti drugi vedno kaj hočejo, prvi pa, naj jim bo lahka zemljica, ne zahtevaj nič in z njimi lahko manipuliraš, kolikor te je volja.
Blaženi grobovi! In kosti prednikov. Odlično jih je mogoče izrabljati v različne, posebej še politične namene. Prekopavati, preštevati, jemati, jih nositi naokoli, kot je to, ko se je tukajšnja norost šele začenjala kazati, počel Slobodan Milošević. Takrat so Srbi več mesecev prenašali kilometre in kilometre daleč po različnih cestah in poteh relikvije carja Lazarja, pri čemer se je srbski narod hitro razglasil za »nebeški narod« in kmalu začel to razumeti čisto dobesedno in se zato lotil vojskovanja z vsemi bližnjimi tu živečimi. Politična manipulacija s kostmi in z jamami je bila v Jugoslaviji res zelo produktivna, saj so takrat uradni podatki govorili, mi pa smo se tako učili tudi v šoli, da so ustaši v koncentracijskem taborišču Jasenovac pobili kar 800 tisoč Srbov, Židov, Romov ... Pozneje se je številka zmanjšala na še vedno grozljivih 80 tisoč žrtev. Ob razpadu Jugoslavije so Hrvati nemudoma, kot odlično protiutež Jasenovcu, vzpostavili svoj mit in so v vsakodnevno uporabo vpeljali številko kar pol milijona Hrvatov, ki naj bi jih bili v Pliberku pobili partizani.
In prav to prekleto žrtvoslovje, uporabljeno v dnevnopolitične namene, so hrvaški politiki spet spravili v obtok. Tokrat so se jame, kosti, nedolžni Hrvati, zahrbtno pobiti na pliberških poljih oziroma na t. i. križevih potih, pojavili v uradni noti, saj je v izkopavanje kosti in kaznovanje komunističnih zločincev neposredno vključen minister za notranje zadeve. Medtem ko se kampanja proti komunističnim zlikovcem ravno razgreva - nemudoma so razglasili, kdo so še živi člani »tolpe štirih«, katerih skupna starost je skoraj 400 let -, provladni mediji, torej večina, že pišejo o več sto tisoč hrvaških civilistih, niti po naključju ne ustaških častnikih, ki so pokopani po vsej Hrvaški in Sloveniji. In kaj šele tisti iz Bosne in Srbije, iz krajev, kjer so se ti križevi poti končevali!
Kakor koli že, številke, ki govorijo o žrtvah med hrvaškim ljudstvom, počasi dosegajo tolikšne razsežnosti, da so že začele resno tekmovati s podatkom o pobitih v Jasenovcu. Zanimiva podrobnost iz življenjepisov osumljenih, ki jih te dni kar precej čevljajo, pa je, da so bili tako rekoč vsi sodelavci Franja Tuđmana, pomembni predstavniki oblasti in pripadniki tajnih služb, še več, mentorji sedanjega notranjega ministra. Nič čudnega, saj so leta 1990 najbolj zagrizeni komunisti postali najbolj vneti nacionalisti. Ki, kakor koli obrneš, v glavnem sami poskrbijo za to, da odstranjujejo drug drugega.
Pa vendar je šele zdaj odprt lov na komunistične zločince, kajti nekaj je moralo zasenčiti krizo, ogromno število brezposelnih in razsulo v državi. To je precej prozoren namen tistih, ki so se odločili politizirati nekaj, kar bi morali že zdavnaj rešiti, seveda s pravnimi in z zgodovinskimi instrumenti, ne pa s plehkimi populističnimi čustvi in z zlorabo žrtev za pridobivanje ničvrednih političnih točk. Toda desničarski vladajoči stranki, ki jo razjedajo notranja nesoglasja, ni preostalo kaj prida drugega, kot da si v volilnem letu pomaga s tistimi izpod ruše, z grobovi in miti, in da s tem nejevoljo javnosti preusmeri na teren levice, ki že tako ali tako velja za naslednico komunistične, torej zločinske partije. Mimogrede, prav zaradi klicanja partizanov na odgovornost je vladajoča stranka dobila podporo cerkve, tako pomembno na bližajočih se volitvah, kajti ta ustanova je že skoraj stoletje obsedena z mogočnostjo partizanskih zločinov, in to v enakem obsegu, v kakršnem zmanjšuje ali opravičuje zločine nekdanje ustaške države, pa tudi te novejše, z začetka devetdesetih let.
Hrvati se torej spet pripravljajo na silovite ideološke spopade, povezane z izsiljeno politično zgodbo, v kateri nihče ne pokaže niti trohice pietete do žrtev, nekje na obrobju njihovega zanimanja pa poteka druga, veliko aktualnejša zgodba. Pred mednarodnim sodiščem v Haagu je tožilstvo pravkar končalo predstavitev dokazov v podporo obtožnici zoper šesterico Hrvatov, ki naj bi bili zagrešili hude vojne zločine v Bosni in Hercegovini. Zaradi pobijanja civilistov, deportacij, posilstev, ustanavljanja taborišč za Bošnjake, razdejanja Mostarja ... Zaradi izvajanja Tuđmanovega načrta o razkosanju Bosne in Hercegovine in o priključitvi zahodne Hercegovine Hrvaški tožilstvo za ugledne Tuđmanove generale zahteva skupaj več kot 200 let zaporne kazni. A vse to hrvaške javnosti niti najmanj ne zanima, večinoma zato, ker še vedno verjame mantri vladajočih krogov, da Hrvaška ni nikoli sodelovala v vojni v BiH, pa tudi zato, ker o tem pomembnem haaškem procesu mediji tako rekoč ne poročajo.
Sodni procesi, na katerih zaradi vojnih zločinov sodijo »našim junakom«, se seveda nikakor ne prilegajo volilni kampanji stranke na oblasti, zato je veliko učinkoviteje vreči kost razdora, staro kar 65 let. Zaradi tega se nič več ne govori niti o slavni protikorupcijski kampanji premierke Kosorjeve, še manj o mafijskih poslih vladajoče stranke, bivši premier pa je tam v avstrijskem priporu že tako rekoč pozabljen. V središču zanimanja torej ostaja samo komaj živa peščica starcev, nekdaj okrutnih partizanov, obtoženih, da so kar po vrsti pobijali nedolžne Hrvate in jih metali v jame, nasproti njim pa stojijo cerkev, oblast in pol milijona tako imenovanih braniteljev z izdrtimi ideološkimi meči. Vsi na branikih priborjenih položajev. Vsi ostro zavijajoč v desno in v radikalni nacionalizem. Med njimi pa že napol stradajoče ljudstvo oziroma tisto malo, kar je od njega ostalo po partizanskem nasilju in pomorih pred več kot pol stoletja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.