Jadrankini otročiči
Žal ni daleč od resnice trditev, da je tiste najglasnejše in najnevarnejše demonstrante v resnici instrumentalizirala skrajna desnica v HDZ, na splošno nezadovoljna z vedenjem svoje šefinje
Končno smo ugledali pravo podobo tiste druge plati hrvaške vladajoče kaste, ki jo sicer skrbno skrivajo v vladnih kabinetih tam na zagrebškem Gornjem gradu, saj nam jo je razneslo naravnost v obraz na ulicah in trgih hrvaških mest. Res se je protestnikom, ki te dni grmijo po ulicah, pridružila tudi uboga raja, za katero so prav ulični protesti edini še preostali način za izražanje nezadovoljstva z oblastjo in svojevrsten klic na pomoč, toda prave ideologe množičnih uličnih protestov moramo vendarle iskati drugje.
Kje v kabinetih vladajoče stranke, natančneje med njenimi temeljito sprtimi frakcijami, sestavljenimi iz privržencev ali nasprotnikov premierke in predsednice HDZ Jadranke Kosor, ki pa jih nekaj vendarle druži - neusmiljen boj za oblast ne glede na ceno. Žal ni daleč od resnice trditev, da je tiste najglasnejše in najnevarnejše demonstrante v resnici instrumentalizirala skrajna desnica v HDZ, na splošno nezadovoljna z vedenjem svoje šefinje. V zvezi s tem se omenja celo notranji minister, sicer resen pretendent za položaj gospe Kosor.
Seveda govorimo o na manipulacijo vedno pripravljenih skupinah braniteljev, torej tistih, ki imajo v sedanjih slabih gospodarskih razmerah najmanj razlogov za nezadovoljstvo. Drugi del demonstrantov je sestavljala skupina, zbrana prek Facebooka, precej neartikulirana in raznolika, vendar pa njenega nezadovoljstva z družbenimi razmerami nikakor ne smemo podcenjevati. Policija je torej množično mlatila »fejsbukovce«, oblast in mediji so jih nemudoma razglasili za huligane, protest tistih drugih, brez dvoma nevarnejših, pa se je imenoval »dostojanstveno zbiranje hrvaških braniteljev«. Tem seveda celo žandarji izkažejo dolžno spoštovanje. Prve je policija silovito tolkla, še toliko siloviteje, ker so se drznili za prostor izražanja nezadovoljstva izbrati trg pod okni vladne rezidence, kjer je sicer prepovedano vsakršno zbiranje. Da bi se s tem jasno zarisala ločnica med dvema svetovoma - virtualnim, torej svetom vladajoče elite, in stvarnim, svetom plebsa, brezpravnih, brezposelnih in nezadovoljnih državljanov. Samo zato, da gospe Kosor ne bi bilo treba ravno tik pod okni poslušati nevzdržnih žaljivk in vzklikov nezadovoljstva podložnikov, čeprav je to pravzaprav plod dveh desetletij vladavine HDZ. Gre torej za generacije, odrasle v tej in takšni Hrvaški, zato tudi njihovo destruktivnost in neartikuliranost lahko uvrstimo med posledice propada vrednot celotne družbe.
No, ta skupina, kot kaže, premierki nikakor ne povzroča tako hudega glavobola kakor tista druga, niti malo nenevarna braniteljska. To pa sestavljajo prav njeni lastni otročiči. Ki jih je sama, ko je še opravljala funkcijo ministrice za branitelje, leta in leta ustvarjala, ljubkovala, beneficirala, njihovo število nevzdržno povečevala, zdaj pa ji prav oni, nehvaležneži, pravijo mačeha. In ji mečejo polena pod noge, tako da po ulicah razširjajo nevarno retoriko sovraštva do EU, pozivajo k prekinitvi odnosov s Srbijo, kažejo nebrzdan nacionalizem, zahtevajo izgon Srbov, pozivajo k poboju srbskih političnih voditeljev ... Na vse to se njihova politična mati odziva precej bebavo, toda tipično: »Jaz sem vam zagotovila spoštljive pokojnine!« S tem se je premierka dotaknila samega bistva hrvaškega socialnega in kulturnega razkroja. Razkrila je, da je bila s precejšnjimi sredstvi iz državnega proračuna financirana in podkupljena ogromna skupina Hrvatov, ki zaradi tega nikakor ne sodijo med socialno ogrožene, ampak je njihovo divjanje samo prozorna instrumentalizacija, ki si jo je privoščila ena od frakcij HDZ.
Sicer pa je bil glavna zvezda tega menda socialnega protesta pevec Marko Perković Thompson, ljubitelj ustaških popevčic, nepredstavljivo bogat človek, povezan tudi s korupcijsko hobotnico nekdanjega premiera. Če takšen človek govori o socialni ogroženosti braniteljev, je enako prepričljiv, kot če premierka Kosorjeva postreže s katerim izmed svojih političnih biserov, kakršen je bil recimo ta, da Hrvaška ne bo mogla v Evropo, če bodo na njenih ulicah množice. A četudi gre za družinski prepir nekako na ravni prepira med starši in otroki, nedavnega dogajanja na Hrvaškem nikakor ne smemo podcenjevati. Predvsem, ker je lahko samo uvod v še veliko silovitejše in bolj smiselne demonstracije zaradi resnega nezadovoljstva državljanov z grozljivimi socialnimi razmerami, pa tudi zaradi odzivov oblasti, ki je nagnjena k omalovaževanju in žaljenju svojih državljanov.
Tako bo gospa Kosor v precej razgretem ozračju začela polemiko z dejstvi in bo, čeprav politično popolnoma zbegana, trdila, da je število brezposelnih veliko manjše od dejanskega in da se vsa ta množica brezposelnih Hrvatov na zavod za zaposlovanje prijavlja samo zaradi pridobitve državnih ugodnosti. Potem pa bo obubožanim državljanom še sporočila, naj »živijo bolj sproščeno«, saj je bilo v državi kupljenih precej več avtomobilov kakor lani, čeprav gre seveda za celo četico novih limuzin za potrebe državnih uradnikov, itd. itd. Zato lahko rečemo, da je za jezne ulične proteste precej kriva kar sama premierka s svojimi ciničnimi trditvami, s katerimi si pravzaprav daje politične avtogole. Mednje sodi tudi njena slaboumna ugotovitev, da za demonstracijami stojijo opozicijske stranke, saj te v resnici spijo globoko zimsko spanje in čakajo, da jim bo oblast sama padla v naročje.
Čeprav so razmere res skrajno grozeče, bi od sedanje politične elite, ki je prežeta s korupcijo in z nesposobnostjo, težko pričakovali, da bo sploh priznala obstoj državljanov, kaj šele slabih socialnih razmer, v katerih ti živijo, in končno določila datum volitev. Ter si s tem zagotovila kolikor toliko časten umik. Če je v zvezi s to vladajočo garnituro sploh dostojno omenjati kakršno koli čast.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.