Medijska, politična in kemizirana okolja
Glasni junaki, liki, ki ne dobijo besede, molčeče večine in nenadni upor množic, drobne vsote, ki zanetijo vihar, ter velike, ki so le obstranske informacije.
© Tomaž Lavrič
Novi junak slovenskih teve ekranov je postal Marin Tomulić. Doslej živa duša zanj ni slišala, pa tudi poklic preprodajalca orožja ne spada ravno med cenjene, kaj šele spoštovane. Toda slovensko gledalstvo lahko zdaj posluša njegove besede, kako so na začetku devetdesetih hrvaški vojaški poveljniki prinesli v Koper denar za tranzit orožja tedanjemu obrambnemu ministru Janezu Janši. V naslednjih dneh so potem mediji objavljali demantije vpletenih slovenskih in hrvaških politikov in generalov, pa seveda spet ponovljene obtožbe gospoda Tomulića.
Po veliki aferi o izboru dokumentov iz arhivskih škatel je tako Janša še naprej glavna tarča in prvi enfant terrible slovenske realnosti.
Toda, odmislimo implikacije o politični manipulaciji in poglejmo, kaj legitimira tomuliće za osrednje junake?
Kdaj je orožarski trgovec zvedel za domnevno okoriščanje? Pravi, da je že dvajset let tega, kar je raboto videl na lastne oči, toda potem je dvajset let molčal, preden se je izpovedal. A novinarji ga niso povprašali, kaj mu je po desetletni amneziji zbistrilo spomin?
Paradigma, ki deluje, je torej, da če izrečeš dovolj ostre besede na račun visokega politika, padeš takoj v medijski prime time. Res?
Zadnjič se je pritoževal legendarni načelnik policije Pavle Čelik, da bi morala zaradi navzkrižja interesov takoj odstopiti policijska ministrica Katarina Kresal, ker s svojo vpletenostjo dela škodo sami policiji. »To bi povedal na televiziji, a me ne povabijo!«, je pridušal, preden je skočil na avtobus.
Televizije imajo silno moč, ki pa jo uporabljajo selektivno - prvakinja LDS je v osrednjih poročilih še naprej posebej zaščitena oseba.
V Tuniziji, Egiptu in Libiji niso bile teve hiše iniciatorji upora proti diktatorjem. Toda tudi tam so ljudje molčali dvajset in več let, le da njihov molk lahko razumemo. Če bi javno spregovorili, ne bi postali teve junaki, ampak bi končali po zaporih. Tudi doslej so se kdaj zbrali, mit o trdnosti diktatorskih režimov ni namreč podprt z realnostjo. Celo leta 1968, ko so sile varšavskega pakta zasedle Češkoslovaško, rusko ljudstvo ni le apatično molčalo. Sedmerica protestnikov se je vseeno zbrala pred Kremljem, le da ni končala v posnetkih kamer, ampak v rokah KGB-ja.
Arabskim demonstrantom je uspelo, ko so spregovorili s številko množice. Toda, to zadeva polje transparentnosti. »New York Times« je v minulem tednu objavil uvodnik, v katerem je opisal zakulisni prispevek egiptovskih generalov, ki so za razliko od bahrajinskih podprli ljudske zahteve. Zakaj ta obrat jeklene sile Mubarakovega režima? Komentator pojasnjuje, da egipčanski generali že dolga leta sodelujejo z ameriškimi generali, da si med seboj pošiljajo e-pisma, tako da so jim ameriški kolegi tokrat lahko namignili, kaj naj storijo, obenem pa so z dolgoletnim sodelovanjem postali stalni sogovorci, torej njihovi opinion-makerji. Generali so preprosto izračunali, da se jim finančno izplača, če ne zadušijo upora v krvi.
Seveda še naprej ves rešpekt protestnikom, vendar v primeru Gadafija je odjeknila vest, da je dal ameriški predsednik zaradi nasilja nad ljudstvom zamrzniti milijarde, ki ima polkovnikova družina v ZDA in tudi drugod po Evropi. To, kar šokira ni samo streljanje libijskega diktatorja na civiliste, temveč spoznanje, da so demokratične dežele zahoda že vseskozi finančno gostile Gadafijeve!
Ker je libijski režim hkrati diktatorski in koruptiven, je doživel vstajo množic, toda enako koruptiven in nasilen je bil tudi včeraj, ko so z njim poslovali branilci demokracije. ZDA in velikani EU so sami vseskozi podpirali libijsko korupcijo!
Kaj pa slovenski delež? Poglejmo tokrat v prvi vrsti medije. Ko so se z libijsko kamarilo srečevali Pahorji, Zidarji in Jankovići, so javna občila poročala o gospodarskem razcvetu Libije, pisala fascinantno o gradnji avtocest in o naraščajočem turizmu. O Egiptu in Tuniziji pa so tako ali tako leta vrstile všečne turistične reportaže, ki so prikazovale rajske počitnice. Toda, kaj so si takrat mislili Egipčani, Tunizijci in Libijci? So bili zadovoljni s svojimi vladavinami in so si nenadoma premislili v zadnjih mesecih? Nak, le da razen nekaj redkih izjem predvsem v prispevkih Erika Valenčiča glas ljudstva ni segel do slovenske publike.
Še več, v Sloveniji celo to, kar se je zdelo, da drži včeraj, danes ni več res. ARSO, institucija, ki je ustanovljena zato, da bdi nad stanjem okolja in državljane in vlado sprotno obvešča o uničevanju okolja, deluje tako rekoč kot oddaljeni udbovski arhiv. Na spletnih straneh nekaj beleži, naredi letna poročila, Janez Polajnar državljane urgentno obvešča o prihajajočih povodnjih, toda ni ga arsovca, ki bi pred medije prihitel z dramatičnim opozorilom o nevarnih stopnjah onesnaževanja. List »Ljubljana« za ljubitelje paravsevednikov v mesecu februarju npr. objavi proti koncu v drobnem tisku stavek, da je bila v minulem letu kar 82 krat prekoračena dovoljena količina trdih delcev v zraku, 47 krat preveč!!!
Kot da so merjenja kontaminiranosti okolja sama sebi namen, ne pa podatek, ki sproži takojšnje alarme in akcije. Toda ARSO je šel še korak naprej. Potem ko Trbovljčani v zadnjih letih vneto protestirajo zaradi izpuhov Lafarga, je osrednji varuh okolja izdal pomirjujoči sklep: podatki o prekomernih izpuhih so bili napačni, v resnici so se Trbovlje spremenile v pravi gorski sanatorij, saj so izpuhi po novih interpretacijah ARSA do tri krat nižji!!! Bilo bi zanimivo videti, kolikšen odstotek domačinov verjame ARSU?
Javnost je presenetil sicer drugačen podatek, ki je nastopil v podobi polmilijonskega računa, ki naj bi ga slovenske železnice plačale za brezplačno svetovanje ekipe nemškega eksperta. Za relativno majhen znesek je pred kamere prišel celo predsednik Računskega sodišča, ki ga je zavrnil že zaradi narave, ker poprej ni bilo javnega razpisa. Toda isti Igor Šoltes ne povzdigne svoje sile nad ljubljanskega župana, ki bo graditelju stadiona mirno doplačal za 40 krat večji znesek, ki ga v osnovni pogodbi ni bilo. Po prvi izvolitvi Jankovića za župana, mu je Šoltes napisal kratko hvalnico, ki jo je Pamflet takojci ošvrknil, a je v pismu prvi računski sodnik to označil kot insinuacije.
A ne le to, sporna polovica milijončka je takoj na tapeti, medtem ko nekaj sto milijonov posojila za TEŠ 6 brez predhodnega javnega razpisa in poglobljene splošne debate nima statusa nedopustnosti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.