17. 3. 2011 | Mladina 11 | Hrvaška
Razkošje neumnosti
Prepričljivost Jadranke Kosor je enaka prepričljivosti njenih razkošnih brošk. Z njimi vsak dan pošilja ljudstvu zgolj bedasta, dražeča sporočila.
Navsezadnje vedno pride trenutek, ko se ljudje, močni, toda nesposobni za delo, ki se ga silijo opravljati, javno razgalijo kot skrajno ohola bitja, pri katerih je mogoče opaziti popolno pomanjkanje smisla za razumno vedenje. Prav to se intenzivno dogaja hrvaški premierki, ki ji je uspelo nekaj, kar se v urejenih demokracijah le redko zgodi - sebe in svojo vlado je popolnoma osamila od vseh in vsakogar, v političnem, gospodarskem in posebej še človeškem pogledu.
Protestniki na ulicah ji že nekaj tednov sporočajo, naj odide, in jo obtožujejo, da je kriva za socialni zlom države, gospa Kosor pa se je spustila v nov odkrit spopad z opozicijo in celo s predsednikom republike. Vsi skupaj namreč enoglasno zahtevajo zgolj eno, da premierka končno določi datum volitev, da bi se vsaj začel izhod iz gospodarskega in socialnega pat položaja. Kosorjeva pa jih je, kot se to pri avtističnih avtokratih pač dogaja, vse uvrstila med sovražnike svoje vlade. Ta je po njenem osamljenem iracionalnem prepričanju fantastično uspešna in edina, ki zmore in sme Hrvaško pripeljati v Evropsko unijo.
Zabloda, v kateri živi gospa Kosor, je torej velikanska, toda to je samo evfemizem za njeno precej resnejše psihično stanje, ki je zelo verjetno naravna posledica njene politične poti. Gre za osebo, ki pravzaprav ni bila nikoli izvoljena za predsednico vlade, ampak je bila na ta položaj oktroirana z monarhistično odločitvijo svojega predhodnika Iva Sanaderja. Tega pa je potem zelo hitro kar sama razglasila za največjega tukajšnjega hudodelca. Iz te resne frustracije, povezane z nesposobnostjo Jadranke Kosor celo za vodenje kakega hišnega sveta, kaj šele države v resni krizi, so se porodile vse njene tegobe. Te se navsezadnje kažejo kot pogrezanje v popolno zanikanje precej dramatičnih dogodkov in splošnih zahtev, naj odstopi.
Nelegitimni, podedovani položaj je dojela kot neko svojo popolnoma zasebno stvar in zato že tedne vztrajno zavrača, da bi se pojavila v parlamentu, čeprav je ta vladi nadrejeno telo, in tam končno pojasnila, zakaj noče objaviti datuma volitev. Zadirčno, kot kaka prevarana soproga, ne pa kot odgovorna političarka, zavrača vsako zahtevo opozicije, množične ulične proteste pa s pogovornimi izrazi in brezbrižno imenuje »pravica do demokracije«, pri čemer sama pri sebi verjame, da gre zgolj za nekakšno folkloro in da se bo vse skupaj prej ali slej razkadilo, zmanjšuje pomembnost svojih sodržavljanov, navsezadnje pa se je odkrito sprla še s predsednikom republike. V naročenem intervjuju na Hrvaški televiziji, škandaloznem celo za to javno hišo, je predsednica vlade v tuđmanovski maniri obtožila predsednika države, da krši ustavo, ko razglaša izredne razmere. Vse samo zato, ker je predsednik skušal premierko, ki je izgubila stik s stvarnostjo, opozoriti na resnost javnih demonstracij in je dejal, da so ljudje prišli na ulice, ker so nezadovoljni in lačni, in da so njene obtožbe, češ da nihče, niti opozicija niti državljani, nihče razen njene stranke, ne želi v EU, slaboumne. Skušal ji je pojasniti marsikaj, posebej tisto najpomembnejše - da mora čim prej razpisati volitve, najpozneje pa po juniju, ko Kosorjeva pričakuje konec pogajanj z EU in zaprtje poglavja o pravosodju.
In spet zgolj ona verjame tisto, kar se vsem drugim zdi nemogoče. Kajti razmere v hrvaškem pravosodju so kilometre in kilometre stran od urejenih, zato je zelo verjetno, da se bo tudi datum konca pogajanj premaknil na jesen. To pomeni, da je prav vladajoča ekipa odgovorna, da so se pogajanja z EU razvlekla na osem let, vsa ta leta pa so bila čas številnih obdobij histeričnega nesodelovanja, ki si ga je privoščila vladajoča HDZ.
Kosorjeva, ki je v sporu z vsemi, je zadnjo trdnjavo svoje partije, Hrvaško televizijo, izkoristila za prilizovalsko beden intervju, med katerim je na vnaprej pripravljena novinarska vprašanja odgovarjala nekaj časa arogantno bebavo, potem pa s solzami v očeh pripovedovala, kakšna groza je obhajala njeno mater, ko je morala poslušati, kako državljani pod okni njenega stanovanja vzklikajo gesla o nepriljubljeni hčeri. Poleg tega je s TV-zaslona že milijontič ljudstvu servirala isto laž, da je to stanovanje pošteno plačala, čeprav ga ni bitja pod soncem, ki ne bi vedelo, da ga je dobila v dar od Tuđmanovega obrambnega ministra, torej nelegalno, potem ko so iz njega vrgli dejanske lastnike.
Diagnoza gospe Kosor je torej precej skrb zbujajoča, še toliko bolj, ker močno učinkuje na celoten narod, ki je pravzaprav talec njene bolestne želje po vladanju za vsako ceno. Zahtevam večine državljanov navkljub. Hkrati je njeno vedenje osamljene, izgubljene, nesposobne vladarice, ki se vztrajno ne meni za glasove javnosti in politične opozicije, žal samo nadaljevanje zgodbe o hrvaški demokraciji, ki v sebi nosi vse nevarne prvine avtokracije. Gre za davno uveljavljeno zmoto, da imajo državljani pravico konzumirati tako imenovano demokracijo, toda le na volitvah. Vmes - torej kar cela štiri leta - pa so ob vse, posebej še ob pravico do glasovanja. In vsak javni nastop opozicije ali državljanov se razglasi za sovražnega, če ti zahtevajo, naj odidejo tisti, ki so državo najprej oropali, nato pa jo še pahnili v socialno brezno. Pri tem se Jadranka Kosor ni sposobna, pa čeprav se na vse kriplje trudi, niti slučajno približati svojemu političnemu očetu Franju Tuđmanu. Ta je bil v svojem absolutizmu vsaj razkošno prepričljiv. Njena prepričljivost pa je enaka prepričljivosti njenih razkošnih brošk. Z njimi vsak dan pošilja ljudstvu zgolj bedasta, dražeča sporočila.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.