31. 3. 2011 | Mladina 13 | Kolumna
Beseda v družbenih bojih
Ne govorimo istega jezika in med seboj se nesporazumevamo, namesto da bi se sporazumevali
Kakšna je vloga javne besede v zdajšnjih družbenih bojih v Sloveniji? Ali se tisti, ki sede za tipkovnico, da bo napisal poročilo, kolumno, pismo bralca, vpraša, ali bo njegova beseda prispevala k temu, da bodo pisci, pa tudi bralci, drug drugega sploh poslušali, poskušali razumeti, pripravljeni verjeti v temeljno dobronamernost drugega, pa čeprav pove kaj, s čimer sploh ne soglašajo?
Ali ni ravno nasprotno - da še nikoli nismo pisali tako drug mimo drugega, na slepo in v gluho? Klatenje mimo je sorazmerno s srdom, s katerim pisanje išče tarčo, in z glasnim upravičevanjem lastnega gneva. Ne glede na ideološko barvo javna beseda deluje totalitarno, če sama totalizira družbeno polje. To pa počne vsakič, ko se scela postavi na stran »svojih« in se ima za orodje resnice, pravice, razuma, vrednot nasproti »nasprotnikom«, ki jim gladko odreka njihov prav in vrednote. Tak način javnega govora je v Sloveniji prevladal. V najostrejši obliki se posledice prevlade govora konfrontacije kažejo v anonimnih, strahopetno sovražnih odmevih na pisanje. Ignorirajo piščevo argumentacijo. Brezmiselno se odzivajo na posamezne besede, sodbe, imena kot na gesla, po katerih »prepoznajo«, ali si »njihov« ali »naš«, in te temu ustrezno ozmerjajo ali pa te »branijo« z zmerjanjem drugih.
Totalizacija družbenega polja pelje v frontalni spopad, ki je toliko bolj brutalen, ker obe strani vidita nasprotnika v izkrivljenem zrcalu, kot sovražnika. Druga drugo si oblikujeta iz plastelina lastnih bojazni, nemoči in nezaupanja. Temu se moramo upreti in temu se je mogoče upreti. Spopad mnenj je lahko oster političen in ideološki spopad, ne da bi stran, ki jo nekdo razume kot drugo, slikal kot sovražnika in jo poskušal uničiti. Ne prizadevam si za »nevtralni teren«, kjer bi drug drugemu le prikimavali. Do besede naj pride dejansko mnogoglasje v družbi. Zdaj ga večina ne vidi, ker se je navadila očal za miselno slepe, ki prepuščajo eno samo barvo. To, da v družbeni krizi nezadovoljstvo narašča, je pričakovano. Družbenim bojem se v takem položaju ne moremo izogniti. Ampak treba je pustiti, da njihovi udeleženci v razpravi sploh oblikujejo lastne interese, identitete, prepričanja, cilje ... in jih primerjajo s tem, kako vse to ubesedujejo drugi. Šele tako se lahko začnemo sporazumevati, se pogajati, iskati skupne cilje in alternative. Opciji, ki sta monopolizirali politični boj v Sloveniji, ne ponujata niti med seboj različnih družbenih ciljev niti argumentiranih razvojnih perspektiv za posamezne konkretne družbene skupine, kot so delavci, kmetje, študentje, intelektualci, podjetniki, uslužbenci. Obe se zdita nemočni. Politične stabilnosti ne moreta doseči niti z nenačelno delitvijo oblasti. Boj, v katerem ne zaupamo več politiki kot taki, pa od državljanov in od javnih glasil zahteva, da se nehajo ukvarjati z dvornimi spletkami političnega razreda in se rajši usposobijo, da se razvije razprava v posameznih delih družbe (npr. v šolstvu, gospodarstvu, kulturi) in med njimi. Ne govorimo namreč istega jezika in med seboj se nesporazumevamo, namesto da bi se sporazumevali.
Eden izmed začetkov take razprave so bile javne tribune na Filozofski fakulteti 24. marca. Pobudi študentskega sociološkega društva Sociopatija, da skupaj razmislimo o posledicah odprave študentskega dela, o smeri razvoja univerze, s katerim smo nezadovoljni, in o razvojnih perspektivah, glede katerih smo skeptični, so se odzvali in na tribuni sodelovali sindikalisti, vladni uradniki, profesorji, rektor. Organizatorji so prepričljivo argumentirali, da je vladni predlog ureditve malega dela po duhu neoliberalen, saj bo povečal konkurenco na trgu delovne sile in se bo delež »fleksibilnih« delavcev na račun zaposlenih za nedoločen čas povečal, zmanjšal pa se bo obseg njihovih pravic. Udeleženci tribune so bili razmeroma soglasni, da velekapital ni naklonjen avtonomni intelektualni univerzi. Značilne razlike pa so se pokazale v tem, kako intelektualci z različnimi razrednimi pozicijami razumejo kapital kot družbeni dejavnik.
Navzoči vladni uradnik je prizadeto zavrnil mnenje, da je kapital vplival na sprejemanje zakonodaje, češ, noben kapitalist nam ni dal za načrt niti centa. Sociolog mu je odvrnil, da ni bilo treba, saj je vlada kapitalu sama ustregla z zakonodajo po njegovi meri. Uradnik je očital kritikom pavšalnost obtožb. Udeleženci so bili med drugim kritični do sheme financiranja podiplomskega študija, ki ga je pripravil rektor v sodelovanju z ministrstvom. V njem vidijo improvizacijo, ki podiplomcem ne zagotavlja več pravice do brezplačnega šolanja, rektor pa se brani, da je shema do leta 2013 sploh omogočila financiranje šolnin za podiplomce, saj bi brez nje že v letošnjem proračunu zmanjkalo denarja za njihove šolnine.
Kje je nesporazum? Stališče, da je delanje zakonov neodvisno od kapitala, če kapital ni podkupil uradnikov, se zadovolji s formalnopravno in finančno neodvisnostjo konkretnega osebja državnega aparata od konkretnih lastnikov kapitala. Stališče tistih, ki so analizirali ekonomsko-politične posledice vpeljave malega dela in nakazano smer razvoja univerze, pa je plod sociološke analize družbenih razmerij v zaostrenih razmerjih kapitala do dela. Analiza se zdi »pavšalna«, ker se ne ukvarja z osebami in s prekrški zoper zakon in moralo, ampak s splošnimi družbenimi gibanji in njihovimi posledicami. Dobra sociološka analiza zahteva poseg v družbo, spremembo - zato so njene posledice ne-izogibno politične. »Pavšalnost« (v resnici konkretna občost in razumne abstrakcije) je etična zaveza analize, saj se ukvarja z rezultantami družbenih sil in z njihovimi zastopniki, ne z moralo posameznikov.
A kje je kapital, proti kateremu smo menda vsi? Bo gibanje za univerzo znalo videti dalje od svojega nosu in se ne bo zagnalo v najbližjo instanco oblasti nad seboj? Vodstvo univerze ohranja študij brez šolnin v gospodarskih in političnih razmerah, ko je prisiljeno improvizirati. Če ne bi iznašlo začasne rešitve za financiranje podiplomskega študija, ampak bi vztrajalo pri financiranju vseh stopenj študija iz proračuna, pa mu ga ne bi uspelo izsiliti, ampak bi moralo vpeljati šolnine za vse, bi ga obtožili, da je na univerzi ustoličilo neoliberalizem. Kaj pa, če bi v takem primeru vlada popustila študentom in univerzi, plačala šolnine in vzela denar, denimo, zdravstvu? Ali je ne bi potem obtožili, da je neoliberalizirala zdravstvo?
Razpravo potrebujemo, da se ne pobijemo med seboj, še preden smo prišli do dejanskega nasprotnika.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.