7. 4. 2011 | Mladina 14 | Kolumna
V krempljih absurda
Referendumi, služba na policiji kot državna pomoč, krčenje političnega obzorja in odsotnost mestnih alternativ
© Tomaž Lavrič
Malo delo, pokojninska reforma, delo na črno - referendumi proti zakonom vlade se kar vrstijo. A kaj stori ministrski predsednik?
Se je skupaj z drugimi ministri globoko zamislil ter sklenil, da bo pri gospodarskih reformah sprejemal samo takšne pobude, ki bodo imele večinsko podporo tudi pri socialnih partnerjih in v opoziciji? Navsezadnje ne gradi Slovenije svojih pristašev, ampak tudi tisto Slovenijo, ki ga apirorno ne podpira.
Ne, Borut Pahor je posegel po zastraševalni retoriki: če ne podprete mojih zakonov, je to pot v gospodarski razpad! A ne zgolj to, v parlament je poslal predlog, ki bo drastično omejil pravico do referenduma. Bolj ko se mu podpora javnosti zmanjšuje, manj jo jemlje zares.
Njegov partijski prednik, kot je bila »Zveza komunistov« Milana Kučana, je konec osemdesetih ravnala drugače. Imela je absolutno oblast tako v parlamentu kot v represivnih organih, a je zaradi naveličanosti ljudstva, ki je evidentno ni podpiralo, počasi odlagala svoja žezla. Čeravno »Demos« leta 1989 ni imel svojih predstavnikov v Državnem zboru, je partija sprejemala kompromise in se z Jožetom Pučnikom ter drugimi demosovci dogovarjala o zakonskih reformah in spremembi volilne zakonodaje. Partijska večina je tako sprejela zakone zoper svoj lastni monopol, ki so nato omogočili Demosu, da je na svobodnih volitvah leto kasneje zmagal in prevzel vlado.
Prišli smo do absurda, ko so bili partijski trdorokci pred dvajsetimi leti bolj dojemljivi za glas ljudstva kot moderni Pahorjevi socialni in liberalni demokrati, ki se obnašajo, kot da bo njihova vladavina trajala še desetletje.
A ta absurdnost ni edina. Veliki cineast in nadrealist Luis Bonuel je v enem svojih filmov posnel prizor, ko glavni junak naleti na dva berača, ki ga prosita za denar. On povpraša prvega, če ima kaj denarja, in ko mu ta odvrne, da ne, ga odbije, češ, potem ti ga pa tudi jaz ne bom dal. Nato se obrne k drugemu z istim vprašanjem, in ta začne kajpak vleči novce iz žepa. »Prav«, zaključi: »tebi pa dam denar, da boš imel še več!«
Filmska scena, ki se zdi, da je eden vrhov absurda. Toda Pahorjeva ministrica Katarina Kresal nam je priredila prizor, ki presega domišljijo Bonuela. Vsak teden ljudje množično izgubljajo službe, zapirajo tovarne, vlada planira posebej obdavčiti še sosedsko pomoč. Kaj pa naredi Katarina liberalna?
Na prehod za pešce pred eno izmed ljubljanskih šol pokliče fotoreporterje, da potem posnamejo njeno akcijo, ko dva policista spremljata otročad varno prek ceste. Svetovni boksarski prvak Dejan Zavec in svetovna smučarska prvakinja Tina Maze sta namreč zaposlena na policiji in tokrat sta bila celo v službi. Dva velika šampiona, ki nimata denarnih težav - njuni uspehi in zaslužki so vsega rešpekta vredni -, sta v posebni oskrbi države, ki jima pomaga še s pro forma službo!!!! Po tej logiki bo ministrica Kresalova jutri na policiji zaposlila še glasbeno divo Heleno Blagne na delovnem mestu vokalistke v policijski godbi!??
Bolj ko ji gre slabo, bolj vladna koalicija odpira stare orožarske zadeve. Marsikdo bi protestiral, češ da je prav, da se tudi stare rabote razrešijo. Toda vsa trgovina z orožjem je bila na začetku devetdesetih ilegalna, slovenska država si je namreč samostojnost priborila z vojno, za katero se je poprej protizakonito oborožila. Predvsem pa so te orožarske rabote, ki jih ni tožilstvo in sodstvo sankcioniralo v času absolutne Drnovškove vladavine, zdaj tudi sodno zastarale. Obujanje afer in parafer z orožjem ima danes zgolj status političnega orožja. Pa vendar bi vlada lahko ravnala tudi drugače. Sodnik evropskega sodišča dr. Boštjan M. Zupančič je že pred pol leta predlagal sprejetje zakona, s katerim bi nezakonito premoženje podržavili, kadar novodobni tajkun oz. vojni dobičkar ne bi mogel dokazati, da ga je pridobil po legalni poti. Skratka, s tak-šno zakonodajo, bi vlada lahko zasegla premoženje tudi od nekdanjih prekupčevanj z orožjem. Toda ne, vlada raje sprejema zakone, s katerimi bo davčno privila sosedsko pomoč in študentsko delo.
Na spletnih forumih poročajo, da je časnik »Dnevnik« odpustil svojo kolumnistko dr. Marto Gregorčič, ker je v člankih nasprotovala zakonu o malem delu. Po »uradni inačici« so jo sicer hoteli samo razpoloviti in bi objavljala vsak drugi teden.
Toda odpustitev ni tako banalna: »Dnevnik« se ni odpovedal le kolumnistki, temveč širini pogleda. Gregorčičeva je pisala kolumne o »domačih temah« iz za Slovenijo unikatne perspektive, zakaj svoje poglede je razvijala na primerjalnih vpogledih z ZDA, Nemčijo, Francijo, Latinsko Ameriko etc., pri čemer je bila njena empatija na strani delavcev, študentov ter širokih množic, ki jih liberalni kapitalizem briskira kot faktorje. Še več, Gregorčičeva ni salonski kritik, ki mu je v resnici vseeno, v svoje pisanje je namreč vnašala alternative, denimo oblike samoorganizacije po mehiškem podeželju, ali pa principe samooskrbe, s katerimi ekološki aktivisti nazaj vzpostavljajo malo lokalno kmetijstvo proti izključni dominaciji prehranskih multinacionalk.
Manj ko mediji prinašajo alternativnih videnj, manj je družba demokratična. Na zadnji hokus-poskus ljubljanskega župana, ki bo vpeljal sistem brezplačnih koles, ne mediji ne lokalna politika sploh niso odreagirali.
Kje je tu alternativa in skupinski premislek? Cena tega podviga bo po planu v nekaj letih dosegla višino cene razumne obnove letnega kopališča Kolezije. Toda, so mar poprej mestni svetniki ali meščani v javni debati razglabljali in tehtali argumente, katera investicija je v večjo dobrobit? Nak, kaj je dobro za Ljubljano, odloča in ve en sam človek - ZJ.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.