21. 4. 2011 | Mladina 16 | Hrvaška
Zvestoba zlu
Pobijanje in etnično čiščenje srbskega prebivalstva na Hrvaškem še danes velja za enako legitimno kot osvobajanje zasedenih delov države
Poleti leta 1995 sta oče in mati Jovana Berića sedela pred svojo hišo v vasi Varivode v bližini Zadra. Niso ju brigali ne viharji ne Nevihte, zanimalo ju je samo, kako naj preživita s tisto svojo revščino. V takšnem položaju so ju našli, zahrbtno umorjena po akciji Nevihta, s katero je Hrvaška osvobodila svoje zasedeno ozemlje. Ubili so ju ljudje v vojaških uniformah, ker je ozračje nebrzdanosti, v katerem je bilo dovoljeno dobesedno vse, že mesece pred Nevihto ustvarjal sam državni vrh, učinek tega početja pa je bil pokol vaščanov Varivod in okoliških vasi, v glavnem starcev in žensk. Njihove hiše so požgali, za vojni zločin v Varivodah pa niso na Hrvaškem nikoli nikomur sodili. Prav nasprotno, Jovanu Beriću država ni obnovila hiše in ni kaznovala morilcev njegovih staršev, mu je pa cinično naložila plačilo skoraj osem tisoč evrov stroškov zaradi izgubljene pravde; Berić je namreč državo tožil za odškodnino.
Zakonca Berić sta bila samo dva od 677 ubitih civilistov, predvsem starcev in žensk, njuna hiša je bila ena od 22 tisoč požganih po Nevihti, med katero so izgnali več kakor 150 tisoč državljanov srbske narodnosti. To so torej neprijetna dejstva, povezana z neko vojaško akcijo, ki bi lahko bila in bi morala biti udejanjenje legitimne pravice države, da osvobodi zasedeno ozemlje. Zakaj je torej večina državljanov Hrvaške, njene politične elite, medijev ..., vsi kot en sam, zapadla v nevaren nacionalistični »šok« in »nejevero« po razsodbi haaškega sodišča, ki je dva generala - tretji je bil oproščen - razglasilo za kriva vojnih zločinov proti človečnosti, deportacij, požigov ... in ju obsodilo na drakonsko kazen - oba skupaj bosta v zaporu kar 42 let?
Najbolj grobo rečeno morebiti zato, ker pobijanje in etnično čiščenje srbskega prebivalstva na Hrvaškem še danes velja za enako legitimno kot osvobajanje zasedenih delov države. Pri vzpostavitvi te nevarne teze so imeli zastrašujočo vlogo mediji, ki so vsi, z redkimi izjemami, ob neprekinjeni podpori politične oblasti in predvsem cerkve leta in leta propagirali razvpito laž, da Hrvatje niso zagrešili vojnih zločinov in da je haaško sodišče del sovražne zarote proti Hrvaški. Zato sta tudi generala, ki so ju pravkar obsodili v Haagu, veljala zgolj in samo za junaka. Takšno medijsko in politično »nezmerno granatiranje« javnosti je brez dvoma poslabšalo že tako nezdravo stanje naroda, zaradi česar večina Hrvatov noče pogledati resnici v oči ali pa se, še raje, istoveti s Tuđmanovim zločinskim režimom.
Zaradi tega je dolgoročno škodljivo vztrajno politikantsko zmanjševanje pomena stenograma z brionskega sestanka Franja Tuđmana z vojaškim in državnim vrhom tik pred Nevihto, na katerem je Tuđman, tako kot še večkrat pozneje, odkrito zagovarjal množičen pregon Srbov. Stenogrami so bili za haaške sodnike ključni dokaz, na podlagi katerega so vojaška poveljnika v akciji Nevihta, Gotovino in Mrkača, razglasili za udeleženca »skupinskega zločinskega početja«, katerega namen je bil izgon srbskega prebivalstva in naseljevanje Hrvatov iz Bosne in s Kosova na osvobojenih območjih. Ne po naključju je prav ta del razsodbe podžgal najhujši bes na haaško sodišče, pa tudi na Evropsko unijo v celoti.
Vendar bes ne more izničiti dejstev, prav tako ne tista sumljiva enotnost ljudstva in vojske iz leta 1995, katere posledica so bili množični pohodi državljanov v osvobojeni Knin, kamor so odhajali praznih rok, vračali pa so se otovorjeni z belo tehniko, s hišnimi aparati, pohištvom ..., kar vse so naropali iz tamkajšnjih zapuščenih stanovanj in prodajaln. So ti ljudje danes resnično »ponižani« zaradi haaške obsodbe poveljnika v akciji Nevihta Anteja Gotovine ali morda zaradi potrditve, da so tudi sami sodelovali pri »osvobajanju« predmetov in lastnine iz tujih stanovanj? In mar ni bilo samo v Splitu »zavzetih« na tisoče srbskih stanovanj? Njihovi lastniki so bili izseljeni in še do danes jim stanovanj niso vrnili. Vse to, to marljivo splošno sprejeto terensko delovanje zlovešče ideologije Franja Tuđmana, je zdaj skazila haaška razsodba, zato skuša uradna hrvaška politika ob podpori medijev in opozicije tisti njen del, ki govori o »skupinskem zločinskem početju«, predstaviti kot politično obsodbo akcije Nevihta, čeprav haaško sodišče nikjer ni izrazilo dvoma o legitimnosti te akcije.
V zgodbi o zločinu, ropih, deportacijah ... ni veliko nedolžnih, lahko pa bi bilo tudi čisto drugače, a le če bi obstajala politična in pravosodna volja, da se pravočasno, in to na Hrvaškem, ne v Haagu, postavijo pred sodišče in kaznujejo zločinci in požigalci, predvsem, ker imena številnih že davno poznamo. Če bi bilo namesto puhlega nacionalističnega patosa in ideološke zadrtosti dovolj modrosti za priznanje, da je bil Tuđmanov režim res zločinski in je ves čas načrtoval izgon srbskega prebivalstva, bi bile stvari že nekaj časa lahko popolnoma drugačne. Ne le za moralno zdravje naroda, ampak tudi za ta dva, zaradi poveljniške odgovornosti zdaj obsojena častnika. Ki sta, brez dvoma, plačala tudi za zločinsko politiko Franja Tuđmana pa za tukajšnji institucionalni cinizem do žrtev in nepripravljenost za kaznovanje zločincev.
No, Hrvaški, žal, že leta in leta vladajo ljudje iz prvega Tuđmanovega ešalona, njegovi tesni sodelavci, spretni v nenehni manipulaciji z eksplozivnimi nacionalnimi čustvi.
In navsezadnje, kakšne možnosti za ozdravitev ima narod, katerega predsednica vlade sama pritrjuje pravilnosti Tuđmanove doktrine in se ji zdi, da legalno živi v stanovanju, iz katerega so najprej izselili prave lastnike, tukajšnje Srbe? Spet gre za uspešno inducirano histerijo, cmeravo dramo, kar je stara metoda, s katero je ta oblast celoten narod zasužnjila v preteklosti in s tem v soodgovornosti za zvestobo zlu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.